Tako da stvar načeloma deluje …

Po drugi strani pa ima stvar tudi očitno slabost - spet za vse si sam. Popolnoma drugače, kot redna služba, kjer te delo že čaka, ko se naslikaš v pisarni. Stvar, ki je tako samoumevna, v lastnem podjetju ne obstaja. Preden lahko začneš delati, si moraš sploh poiskati posel. Sam. Dopust je sicer neomejen, a si ga v praksi ne vzameš, saj ni plačan. Medtem ko se izležavaš na plaži in preganjaš babe, namreč ni nikogar, ki bi delal namesto tebe in ti služil plačo. Vsaj na začetku ne, dokler podjetje ne zraste. Za dobro mero dodajmo zraven še nestimulativno poslovno okolje v Sloveniji, majhnost trga, davčne obremenitve ter birokracijo in kmalu postane jasno, da vse skupaj še zdaleč ni kos torte (torej piece of cake ).

Ne glede na vse pa lahko po nekaj letih rečem, da pod črto gledano prednosti vseeno odtehtajo slabosti. Občutek, da si sam svoj šef ter da se delovno mesto prilagaja tebi (in ne obratno), je neprecenljiv, obenem pa sčasoma večina stvari postane dovolj utečenih, da te ne ovirajo več pri dejanskem delu. Skratka popolno nasprotje od začetnih korakov, ko se zaradi neizkušenosti še loviš sem in tja in se sproti učiš na napakah. Finančna kriza, ki je vmes udarila s polno močjo, seveda prav tako ni bila v pomoč.

No, kakorkoli že, nekako smo potem prišli v leto 2011 in že tudi v 2012, po bilancah sodeč (sicer še neuradnih) pa smo lani dejansko presegli 100,000 EUR prometa. Uspeh je še toliko večji, če upoštevamo, da sem jaz pravzaprav celo leto dejansko delal v nekem drugem podjetju, ki smo ga s poslovnimi partnerji ustanovili za namen skupnega projekta (SecuCert). Tako so pač zahtevali investitorji, ki so želeli, da so ključni kadri v tem podjetju tudi zaposleni.

Po eni strani sto jurjev letnega prometa sicer res ni tako zelo veliko, še vedno gre za precej majhno (pravzaprav mikro) podjetje. Ampak po drugi strani pa tudi drži, da je to vseeno že znesek, ki ga ne dosežeš kar tako mimogrede z levo roko. Za ta denar moraš strankam že nekaj ponuditi in storitev mora biti na nivoju. Morda še bolj pomembno kot sam promet je tudi dejstvo, da je trend pozitiven in da bo zelo verjetno leto 2012 še boljše. Pomemben je tudi podatek, da večino prihodkov ustvarimo pri poslovanju s tujino. Slovenija je, nenazadnje, precej majhen trg, poleg tega pa so tujci (vsaj tisti, s katerimi mi poslujemo) pripravljeni za znanje plačati veliko več in tudi veliko bolj redno plačujejo. Poslovna kultura pač na malo višjem nivoju kot pa v našem domačem peskovniku.

Za konec pa še utrinek izpred nekaj let. Bil sem na pijači z bivšim sošolcem iz gimnazije in ko sem mu omenil, da razmišljam o podjetniških vodah, mi je najprej čestital, zaželel srečo, nato pa za rekel približno takole: “Lamut, velik sreče, ko pa zaslužiš prvi milijon, boš pa častil en pir!” Seveda sem z veseljem pristal, ampak ker je bilo to, mislim da, leta 2006, je načrte vmes “malo” pokvarila uvedba Evra, tako da milijona pač še nismo zaslužili. Je pa to zelo dobra motivacija in vsekakor si bom prizadeval, da bom enkrat prišel do točke, ko bo ta pir lahko padel. Si slišal, Matos?

“Posel gre res slabo, ravno zadnjič sem ga nekomu vlekla za 5 EUR, kriza res.”

Druga odvrne: “To ni še nič. Jaz sem ga vlekla za 50 EUR, da sem sploh dobila nekaj toplega v želodec.”

“Žena, dej mi en pir, preden se začne!”

Žena mu pivo prinese in on ga eksa. Takoj se spet oglasi:

“Žena, dej še en pir, preden se začne!”

Žena mu iz hladilnika prinese še eno pivo in on tudi tega eksa. Mož se ponovno oglasi:

“Žena, še en pir mi daj, predne se začne!”

In res mu žena jezno prinese še tretje pivo, nato pa vzroji:

“Jaz imam tega dovolj! Cele dneve se matram in kuham, tebi nosim pivo, otroke pazim, posodo pomivam, za vse sem sama, ti pa medtem samo ležiš na kavču pred TV in pir piješ!”

Reče mož: “No, pa se je začelo …”

Mož izstreli: “Jaz včeraj!”

Mali cigo: “Zakaj mi ne hodimo v šolo?”

Oče cigo: “Ker smo cigani.”

Mali cigo: “In zakaj krademo?”

Oče cigo: “Ker smo cigani, sine.”

Mali cigo: “Ampak zakaj pa potem nismo volili Jankovića??”

Oče cigo: “JA TAKI CIGANI PA SPET NISMO!”

Žur je bil dober, spat smo šli šele ob 6h zjutraj, no, po žuru pa je tudi čas, da se človek malo zamisli nad sabo in naredi novoletne sklepe. Ampak ker so slednji itak namenjeni temu, da se jih potem ne držimo, bom raje sestavil seznam obljub, ki se jih NE bom držal. Pa da vidimo, če bo od tega kaj haska.

• Ne bom še diplomiral. (pa tudi če bi, mi najbrž nihče ne bi verjel )
• Nehal bom jesti slastne horseburgerje, shujšal bom za deset kil in se znebil celulita, moji lasje pa bodo spet gladki in sijoči.
• Zaprl bom firmo, zaposlil se bom v javni upravi in tam mirno počakal na penzijo. Včlanil se bom tudi v sindikat in si oblekel Che Guevara majico.
• Začel bom samocenzurirati svoj blog, saj se na njem najde čisto preveč opolzkih vicev, omenanja pedrov in kosmatih feminist ter norčevanja iz raznih marginalnih družbenih skupin. Za “popolno” sliko manjkajo kvečjemu še kakšni porniči z bulmastifi. Spletno Oko že joče od vsega hudega.

Tako, to so moji plemeniti sklepi za 2012. Ampak konec leta me pa le pobarajte, kako se mi jih je kaj uspelo držati.

“Ali bi se hotela malo pogovarjati? Slišal sem, da čas v letalu mine hitreje, če se pogovarjaš s sopotniki.”

Deklica, ki je pravkar odprla knjigo, jo zapre, se obrne proti njemu in reče:
“O čem pa bi se želeli pogovarjati?”

“Ne vem pravzaprav,” reče menedžer. “Kaj ko bi se pogovarjala o nuklearni energiji?”

“Dobro,” reče deklica, “to bi bila zanimiva tema! Ampak dovolite mi, da vas prej nekaj vprašam.

Konj, krava in srna jedo isto hrano - travo. Ampak srna izloča majhne kroglice, krava ploščate kolače in konj kose suhe trave. Zakaj je to tako?”

Po kratkem razmisleku reče menedžer: “Ne vem, kako bi to pojasnil, res ne.”

Deklica: “Ali se torej smatrate za dovolj pametnega, da bi se pogovarjala o nuklearni energiji, če še o navadnem sranju nič ne veste?!”

Vpraša Janša: ‘’Zakaj pa toliko, saj v petek je bilo še 5 EUR?'’

Brivec: ‘’Zato, ker imate pa danes dvakrat daljši fris.'’