Če vzamemo to v zakup, lahko rečem, da smo s preživetjem naše male firmice že dosegli en tak mini uspeh, ki še zdaleč ni samoumeven. Namreč pred slabim tednom dni (natančneje 8. maja) je NiteoWeb praznoval 5. obletnico ustanovitve. Juhuhu!

In kakšna je razlika med danes in “včeraj”? Podjetje samo je navzven še vedno enako - mini d.o.o., ki ponuja svoje IT storitve (predvsem na spletu), v njem pa dela manjša skupina zagnanih mladih ljudi, ki se med seboj dobro razumejo, z veseljem hodijo v pisarno in jim delo ne predstavlja stresa temveč dostikrat celo zabavo. Toda podroben vpogled bi razkril, da se je skozi leta nabralo kar precej znanja in izkušenj, ki jih v šolah ne moreš dobiti. To ni več zgolj udarniška študentska skupina, ki sklene, da “se bo šla biznis”, temveč tim mladih strokovnjakov, ki poleg tehničnega znanja dosti bolje razumejo tudi druge komponente podjetništva - organizacija dela, vodenje financ, iskanje novih poslov in strank, mreženj, trženje, aktivno iskanje novih priložnosti …
Verjetno nismo edini, ki včasih pogledamo nazaj in si rečemo “ah, ko bi le imeli današnje znanje že takrat pred nekaj leti”.

Resda nismo postali milijonarji (opa, zaenkrat še! ), toda danes vsaj vemo, kako se stvari lotiti, če se pojavi nova priložnost ali perspektivna ideja. Ni sicer nujno, da vsak poskus uspe, toda ko uspe, je nagrada veliko večja, kot pa zgolj kakšna božičnica v redni službi. Enostavno neprecenljiv je tudi občutek, ko delaš v prvi vrsti predvsem zase in ne zato, ker ti nekdo od zgoraj to naroči, večino smetane ob uspehu pa posname sam. Da ne omenjamo, da ni treba nikogar prositi za dopust, temveč si ga odmerjaš kar sam, prav tako pa si do neke mere sam izbiraš vrsto dela, ki ga boš opravljaj. Skratka stvari si lahko organiziraš po lastnih željah in ti potem ni treba jamrati po bifejih, v kakšni firmi si pristal in kakšnega šefa imaš.

V prihodnosti verjamem, da bodo stvari šle še bolj navzgor. Že zdaj, ko razmere niso povsem rožnate, si svoj vsakdanji kebab služimo kar lepo sami na prostem trgu (večina prihodkov je iz tujine) in nismo prisesani na državne vime. Če smo se nekako pretolkli skozi res hudo svetovno krizo, ki se je kot nalašč pojavila že relativno kmalu pa naših začetkih, kako bo šele potem, ko pridemo spet v močno konjunkturo, mi pa bomo oboroženi z znanjem, izkušnjami ter vedno daljšim seznamom referenc.

Mislim, da se lahko naslednje petletke veselimo še bolj!

“Hura, tudi jaz bi se igral konjička!” zavrešči malček in že se spleza na atija. “Hi konjiček … gremo v mesto …” poskakuje mali pobalin na očkovem hrbtu.

Oče se počuti nekoliko nelagodno, vendar sprejme igrico, saj očitno sinek ni opazil pravega bistva, zato kljub vsemu nadaljuje s seksom … khm … torej z ježo v mesto.

Čez nekaj časa, ko začne mamica pospešeno dihati, stokati, glasno vzdihovati in zavijati oči, zakliče sinko:

“PAZI, OČI, DRŽI SE, TU JE NAJBOLJ NEVARNO MESTO! TUKAJ VEDNO OBA S POŠTARJEM PADEVA NA TLA!”

“Silvestrovanja, ko sem srečal ženo.”

“Je bilo tako romantično?”

“Ne. Prepričan sem bil, da je doma z otroki.”

Haso odvrne, da mu bo to na slikovit način pojasnil, si sleče hlače, mu nabije tiča v rit in pojasni:

“Vidiš, ti imaš kurac u guzici, ja imam kurac u guzici ali sam ja u relativno boljoj poziciji od tebe!”

To vidi medved in ga opozori:
“Počakaj, zajček, ne tako. To ni kulturno, da tako vpiješ.”

Zajček pa spet:
“Pedri! Pedri!”

Medved ga ponovno opozori:
“Pa nehaj, zajček. Poglej, kako majhen si, pa takšne močne besede. Še mleko imaš na ustih, pa takole govoriš …”

Zajček odvrne:
“To ni mleko. Pedri! Pedri!”

“Stari, a se spomniš, kolk je bla ta pička včasih huda!”

“Kaj ti je, zakaj jokaš?”

“Mama mi je danes umrla,” zahlipa otrok.

“Ojej … res žalostno. Naj pokličem duhovnika?”

“Ne, ne, ni treba … res mi ni do seksa …”

Kje jih je pa več, na vzhodu ali zahodu?
Odvisno, kam piha …

In zakaj so večinoma črni?
Ker lačen si ful drugačen!

“Kaj si dobil, sine?”

Pesimist: “Mah, vlakec na elektriko. Kr neki. Moral bom kupovati baterije, kvaril se bo … brezveze.”

Oče: “Pa sej je na elektriko, ne rabiš baterij.”

Pesimist: “Mah, bo pa elektriko porabljal, brezveze …'’

Oče ga nima več živcev prenašati, zato gre do optimista, ki gleda v kup dreka.

“Kaj si pa ti dobil, sine?”

Optimist veselo: “Ponija! Samo ga zdajle ni tukaj …”

Za tiste, ki morda nimajo volje in potrpežljivosti, da bi prebrali celotno besedilo, naj na kratko povem, da je predlog novega zakona enostavno - slab. Zelo slab. Predlagani zakon je namreč občutno preveč konzervativen in ljudem ne omogoča svobodnega oblikovanja družine po svoji meri. Poleg klasično dolgočasne oblike moški-ženska (+še kakšni otroci) zakon predvideva kvečjemu še dve variaciji na isto temo, in sicer moški-moški (kompozicija enostavnega vlakca z lokomotivo in enim vagonom) ter ženska-ženska (oz. po domače “češpljev kompot”). Kaj pa vse ostale kombinacije, ki jih teoretično in praktično lahko sestavimo? Zakonik jih enostavno ignorira in jih ne priznava kot veljavno družino.

Kot primer takšne povsem legitimne, a po zakonu nelegalne skupnosti si poglejmo situacijo, ko sporazumno želijo živeti skupaj en moški in štiri ženske. Žene v tradicionalnih družinah se namreč velikokrat pritožujejo, da morajo hkrati igrati vlogo poslovne ženske, mame, ljubice in gospodinjske pomočnice, kar je zelo utrujajoče. V družini sestavljeni po formuli 4+1 se vloge porazdelijo na več oseb in to tako, da vsaka izmed njih opravlja tisto, za kar je najbolj usposobljena. Moški je glava družine, pametna poslovna ženska mu pomaga pri služenju denarja za preživetje, ljubeča mama ima veliko časa, da se ukvarja z vzgojo otrok, debelušna gospodinjska pomočnica poskrbi, da nihče ni lačen in da je bivanje v urejenem domu prijetno, pohotna in seksi ljubica pa poskrbi, da gospodar ni razdražljiv in da po svetu hodi vesel in sproščen.

V takšni družini nihče nikoli ni zapostavljen, saj njeni člani drug drugega potrebujejo in se med seboj spoštujejo. Seveda lahko občasno za popestritev tudi zamenjajo vloge. Mama se čez poletje honorarno zaposli v bližnjem vrtcu, poslovna ženska se za hobi uči kuhati, glavnino denarja pa medtem namesto nje služi seksi ljubica, ki gre svoje veščine za pol leta vnovčevati na kakšno ladjo za križarjenje, na katerem se nahaja cel kup debelih in ostarelih, a zato silno bogatih nemških turistov. Doma ga seveda faše kuharica, saj mora nenazadnje tudi ona imeti kaj od skupne ljubezni.

Skratka namesto dolgočasnega tradicionalnega zakonskega para in treh mater samohranilk, ki so potem tako ali tako samo socialni problem, imamo trdno skupnost 4+1, ki zaradi večjega človeškega kapitala tudi veliko laže dobi kredit na banki, tako da se lahko hitreje osamosvojijo in niso več v breme staršev. Toda zaradi nefleksibilnega zakonika takšna skupnost uradno ni in še vedno ne bo možna, tako se formula 4+1 spremeni v veliko manj stabino strukturo 2+1+1+1.

Dober primer je tudi zelo običajna in naravna skupnost 3xM oziroma 4xM. Zakonik predvideva samo skupnost dveh moških, toda povsem očitno je, da so njune možnosti za zabavo omejene. Ste že kdaj poskusili igrati tarok v dvoje? Ne gre, kajne? Za to so potrebni vsaj trije igralci, za katere je idealno, da iz čisto logističnih razlogov živijo v skupnem gospodinjstvu in ne vsak na svojem koncu. Morebiten četrti član skupnosti lahko med igro kuha kosilo in pomaga mulcem pri domači nalogi, ko pa so slednji na kakšni šolski ekskurziji, pa se lahko zelo enostavno pridruži igri ter tako poveča število taktičnih kombinacij. Na primer berač v štiri takoj postane bolj realna možnost za igro, z več upanja na uspešno izvedbo.

Če kdo kljub navedenim argumentom morda še vedno meni, da so opisane oblike družine “čudne” in “nesprejemljive”, ker naj bi bile neuravnotežene, naj predstavim tudi povsem simetrično varianto, ki pa je zakonik - kako pričakovano! - prav tako ne predvideva. Gre seveda za formulo 2+2, kjer družino sestavljata dva para moški-ženska, nastane pa s poroko dveh tradicionalnih družin. Prednost takšne formacije se vidi že v tem, da imata obe moški komponenti družine zraven sebe vedno nekoga, s katerim lahko poljubno dolgo razpravljata o fuzbalu in skupaj pijeta pivo. Ženski del se ob tem ne počuti prav nič zapostavljeno, saj se lahko družno odpravi po nakupih ter tam v miru celo večnost razpravlja, katera oblekica bolje poudari (ali pa skrije) preveliko zadnjico.
Statistika kaže, da je v takšnih družinah tudi veliko manj skokov čez plot, saj lahko njeni člani že med seboj izvajajo poljubne permutacije in tako popestrijo svoje spolno življenje. Če ni fovšije, je namreč tako ali tako dovolj za vse, pa še sosedje ne morejo nič opravljati, ker se vse skupaj dogaja za domačimi stenami.

Takšnih in podobnih primerov, na katere zakon pozablja (morda namerno?), bi lahko naštel za celo knjigo. Kar sem naštel, je namreč samo vrh ledene gore. Je kdo sploh pomislil na to, da so nekateri ljudje zelo veliki ljubitelji kužatov? Kaj pa tisti, ki se recimo zaljubijo v svoj traktor, zakaj se oni ne bi smeli svobodno poročiti z njim? Bolje nov traktor kot pa stara baba, pravijo.

Verjamem, da če se enkrat za spremembo na vse skupaj pogleda z neke kritične distance, da postane zelo očitno, da ima predlagani zakon še polno lukenj in nedorečenosti. Ne glede na izid nedeljskega referenduma predlagam, da se že v ponedeljek začne intenzivno lobiranje za zares sodobno in liberalno družinsko zakonodajo, ki si jo kot sodobni in civilizirani ljudje tudi zaslužimo.

- dr. Dick Offenschlitz