“Doma nimamo denarja za hrano,” je odgovoril revež.

“Oh, potem pa kar pridite v moj avto, bomo šli k meni domov,” ga je povabil odvetnik.

“Toda gospod, imam ženo in dva otroka, ne morem jih kar pustiti samih.”

“Vzemite zraven še njih. Pa tudi vi pridite z nami,” se je odvetnik obrnil k drugemu revežu.

“Toda gospod, tudi jaz imam ženo pa še šest otrok za povrhu,” je dejal slednji.

“Nič hudega, naj pridejo še oni.”

In res so se nato vsi zbasali v avto, kar pa še zdaleč ni bila lahka naloga, čeprav je bila limuzina zelo velika. Ko so speljali, je eden izmed revežev rekel:

“Gospod, zelo ste prijazni. Hvala, da ste nas vse vzeli s sabo.”

“Ni problema,” je rekel odvetnik, “pred časom se nam je doma pokvarila kosilnica in je trava na vrtu visoka že več kot pol metra.”

Da razložim - začetek te zgodbe sega nekam v, mislim da, leto 1998, ko sem s teto obiskal dokaj znano picerijo Picikato v Teharjah pri Celju. Spomnim se, da je nekdo pri sosednji mizi razlagal, kako na tem prvenstvu “Nemčija igra najbolj korekten nogomet”, poleg tega pa se tudi spomnim, da so takrat igrale tudi nekatere neevropske reprezentance. Dejansko je torej moralo iti za svetovno prvenstvo v žogobrcu in to tisto v letu 1998. Namreč leto 1994 bi bilo še prezgodaj (še nisem imel tako velikega apetita ), leto 2002 pa prepozno, kajti v tistem času ni bilo ne duha ne sluha o kakšni nogometni evforiji v Sloveniji.

Skratka bil sem sem star 16 let pa imel sem kakšnih 25 kil manj kot danes. S teto sva sedela za mizo in listala po meniju. Opazil sem, da imajo pizze na voljo v dveh velikostih - “velika” in “maksi”. Ker sem bil lačen in sem vedel, da lahko pojem več kot samo eno pizzo, sem se odločil, da bom jaz naročil kar maksi. Natakar je malo čudno pogledal in opozoril, da je pizza zelo velika, ampak sem rekel, da če bo kaj ostalo, bomo pa pač za domov vzeli.

Po kakšnih petnajstih minutah čakanja sem opazil, da pek pripravlja nek ogromen lesen pladenj, veliko večji od navadnih krožnikov, ki so tudi veliki že sami po sebi. Na ta pladenj je nato naložil res veliko pizzo. Takšno supersize. Pa da ni to morda … da, res je, to je bila moja porcija, ki je zasedla več kot pol mize. Že en sam kos (ena osmina) je bil tako velik kot kakšna manjša pizza, ki si jo človek lahko kupi pri raznih fast food kioskih. Izziva se nisem ustrašil in pridno zagrizel v delo ter tako bolj ali manj hitro pojedel štiri kose (torej eno polovico), en kos je vmes pojedla še teta, potem pa se je ustavilo. S skrajno (ampak res skrajno) muko sem pojedel še en kos in pol, potem pa sem se vdal in priznal poraz. Ne morem več, konec, bomo preostanek vzeli domov, hvala in na svidenje.

Prevrtimo sedaj čas v leto 2010, ko smo se šefeti v firmi odločili, da se udeležimo izobraževanja na temo komunikacije, prodaje in pogajanj. Stvar se je tri vikende zapored (petek popoldne + sobota) odvijala v okolici Celja (Štore). Če je v petek še delovala taktika, da smo se tik pred odhodom za kosilo nabutali v Ljubljani in potem zdržali do večera, je bilo v soboto potrebno kosilo pojesti kar tam. Udeleženci izobraževanja smo se bolj ali manj strinjali, da je Picikato dobra izbira, tako da smo vse tri sobote jedli tam.

Pred tednom dni sem se tako spomnil svoje dogodivščine izpred več kot desetletja in sem želel ponovno videti, kako zloglasna maksi pizza izgleda danes. S še enim izmed udeležencev sva jo naročila in si jo razdelila napol. Ugotovil sem, da sem svojo polovico z lahkoto pojedel, poleg tega pa še en dodaten kos, ki ga Damjan ni zmogel. Poleg tega sem še od nekoga tretjega pojedel del njegove pizze, ki je sam ni več zmogel. Pa še bi lahko malo pojedel …

No in je padla ideja - glede na to, da sem efektivno pojedel 3/4 maksi pizze in sem še vedno imel nekaj malega rezerve, sem se odločil, da teden dni kasneje poskusim pojesti kar celo sam! Že zato, da se ji oddolžim za poraz izpred 12-ih let. Pa da ne bom dolgovezil - Uspelo mi je! Danes sem namreč za kosilo naročil maksi morsko pizzo (premer 50 cm) in jo CELO zmazal. Ha, izenačenje na 1:1 in najlepša možna revanša! Mislim, da je to še eden izmed mojih kulinarčnih podvigov, ki se brez dvoma lahko kosa s tremi pojedenimi Horseburgerji iz Tivolija ali pa npr. s skoraj štirimi kebabi z Bavarskega dvora (seveda v razumnem roku manj kot ena ura).

Neskromno menim, da sem danes lahko izredno ponosen nase!

Če so včasih mlade mamice svoje naraščaje veselo kazale sosedam in znancem v lokalni trgovini, se je danes to razširilo še na internet. Ponavadi se vse skupaj začne s spremembo statusa v profilu, ko novopečena mamica razglasi, da je njen Žan, Jan ali Gašper živ in zdrav ter da tehta tri kile dvajset (a to brez kosti? ). V redu, lepo, pa seveda čestitke tudi možu/fantu/poštarju, ki je prispeval začetni kapital za to uspešno investicijo. Seveda je potrebno zraven priložiti tudi kakšno sliko, tista malo manj ostra z mobitela čisto zadostuje. Tako potem ugledamo neko majhno zgužvano štručko, zavito v brisače, ki malo skremženo gleda ali pa enostavno spi. Tipičen dojenček pač. No in potem se začne …

Ko isto sliko pogledamo čez nekaj ur, je približno 12 kolegic kliknilo “Like!”, pod njo pa se že nahaja najmanj 27 komentarjev.

• Iiiiiiiiiiiiii, kako je luškan!
• Jooooj, kok je cortkan, čestitke.
• Ful je lep, jest bi tudi mela takega!
• Mamica in dojenček, joj sta lepa oba, najlepša, čestitke!
• Presladek je!
• …

Saj ne rečem, res vesel dogodek, ampak z osladnostjo pa vseeno ni treba pretiravati. Namreč čisto vsak (ampak res vsak) nov dojenček, ki se pojavi na Facebooku, je “najlepši na svetu in oh in sploh prekrasen, iiiiii”, ampak ko to človek znova in znova prebira pri vsaj desetih različnih novih primerkih človeške vrste, postane že precej dolgočasno in zlajnano. Prosim lepo no, saj tale Luka še zdaleč ni edini (in edinstven). Potem se pa prihodnjih mesecih stvar še stopnjuje in moramo vsak dan prebirati, kaj je novega v mladi družini:

• Gašper spi.
• Gašper je pojedel špinačo.
• Gašper je podrl kupčka.
• Gašper je z mamico na sončku.
• Gašper je rekel “Gu-gu!”
• Gašper je rešil svoj prvi integral.
• Gašper bo dobil sestrico.
  (ojeeeej, a čez 9 mesecev pa z Metko spet jovo na novo vse skupaj? )

Res čudovit dojenček, ni da ni! Gašper se (sodeč po obvestilih) očitno nikoli ne poserje v plenice, da potem cela bajta smrdi, pa ponoči se tudi nikoli ne dere, ko bi se starša rada naspala. Verjetno tudi pri davkih ne bo nikoli goljufal, ker je tako idealen otrok.

Kakorkoli že, jaz (jalovo) upam, da bodo mladi starši prebrali tale prispevek in v prihodnje omejili baby spam na Facebooku, pa čeprav so naredili najlepšega in najbolj pridnega otroka na svetu.

“Oče, grešil sem. Na začetku druge svetovne vojne je na vrata moje hiše potrkala prelepa ženska in me prosila, ali jo lahko skrijem pred Nemci. Skril sem jo na podstrešje in nikoli je niso našli.”

“To je bilo zelo plemenito dejanje, sin moj, tu ni ničesar za priznati,” je odvrnil duhovnik.

“Pravzaprav ni čisto tako, oče. Bil sem šibak in ji zato rekel, da mora plačati za najemnino podstrešja v naturalijah, če me razumete.”

“Hm,” se je zamislil duhovnik, “bili so težki časi in prevzel si veliko tveganje. Zagotovo bi zelo trpel v rokah Nemcev, če bi ugotovili, da skrivaš to žensko. Verjamem, da bo Gospod s svojo modrostjo in dobroto pretehtal med dobrim in slabim ter da ti bo milo sodil.”

“Hvala, oče,” je dejal starec, “z duše mi je padlo veliko breme. Vas lahko še nekaj vprašam?”

“Seveda, sin moj,” je prikimal duhovnik.

Starec: “Ali ji moram povedati, da je vojne že konec?”

MWAAAAAA!!!!11 :***

“Takoj se moraš ljubiti z mano!”

Oči so mi zažarele in pomislil sem: “Ali še vedno sanjam ali pa je to moj srečen dan!”

Ne da bi izgubljal čas, sem jo pograbil in opravil kar tam, na kuhinjski mizi.

“Hvala,” je ljubeče rekla in se obrnila nazaj k štedilniku z majico še vedno okrog vratu. Srečen vendar rahlo zmeden sem jo vprašal:

“Zakaj se zahvaljuješ?”

Razložila mi je: “Ura za kuhanje jajčk je pokvarjena …”

Pa sem ji kupil tehtnico …

Vse skupaj me je vzpodbudilo k razmišljanju in tako sem se spomnil, da sem nekoč davno že imel en tattoo. Bilo je še v Jugoslaviji, ko sem v Čunga Lunga čigumiju dobil eno slikico in si jo vtetoviral na roko (ja, kar sam!), ampak zadeva se mi je že po enem tednu sprala dol. Kvalieta pa taka. Čez nekaj let se je potem zamenjala cela država, ampak stanje na moji koži je kljub prehodu v kapitalizem (in h kvalitetnejšim tattojem? ) do danes ostalo nespremenjeno.

Pa za hec pemislimo, katere so nekatere prednosti in slabosti tega, da si človek omisli podkožno fresko.

1. Zadeva je kul:
   No ja, res je, da dejansko lahko izgleda kul, ampak danes je to že tako razširjeno, da ni več nič kaj posebnega. Tattoo je sicer lahko čisto lep okrasek, problem pa je, ker je dosti njih “kar nekaj” - sploh razne bodeče žice, stilizirani plameni in drugi brezvezni vzorci, ali pa kakšna nebesna znamenja in mistične kitajske črke. Zeeeh, obrabljeno.
2. Zadeve se človek lahko naveliča:
   Slavko G. je v času služenja obveznega vojaškega roka v JLA spoznal dekle Jovanko. Bila je takorekoč idealna mladenka zanj in v znak naklonjenosti si je njeno ime dal po dolžini vtetovirati na svoj najpomembnejši organ. A žal je sčasoma romantika minila, drug drugega sta se naveličala in tako sta se razšla. Slavko je od takrat naprej imel hude težave z razmerji, saj ga je vsaka ženska kmalu pustila, ko je ugledala reklamni transparent, na katerem je bilo neko drugo ime kot njeno. Na svojo žalost Slavko ni več našel nobene Jovanke, s katero bi se dovolj dobro ujel, tako da mu ni preostalo drugega, kot da si tiča enostavno odreže in se preimenuje v Salomé. Dandanes ga lahko občasno vidimo na televiziji, nazadnje je sodeloval(a) v dokumentarcu o ruralnem življenju (Kmetija, op.p.).
   Nauk: Dobro je treba premisliti, ali bo tisto, kar je danes najpomembnejša stvar na svetu, čez 10+ let še tako zanimivo.
3. Slikica lahko z leti spremeni obliko:
   Znan je primer Jožice B., ki si je kot najstniška upornica na desno joško dala vtetovirati lepega smileyja ( ). Čez 10 let je gravitacija naredila svoje in danes je na mestu, kjer se je pred leti desna joška simpatično smehljala, le še ena podolgovata surlasta faca. Dodatna težava je bila tudi v tem, da je Jožica svojega otroka med dojenjem vedno spravila v jok, zaradi česar ga je potem začela dojiti na levi strani, da se dete med obroki ne bi drlo kot jesihar.
   Skratka lahko se zgodi, da nekoč tista lepa slikica ne bo več ravno takšna, kot je bilo prvotno zamišljeno.
4. Tattoo naredi človeka bolj posebnega:
   To definitivno drži. Zakaj neki bi se utapljali v sivem povprečju, če je pa vsak izmed dejansko unikatna oseba z vsemi svojimi lastnostmi in značilnostmi, ki jo razlikujejo od drugih. Ampak tu je ena past. Če pogledamo Gaussovo krivuljo, je samo polovica ljudi nadpovprečnih, vsi ostali so podpovprečni. Z drugimi besedami to pomeni, da lahko odstopate navzgor ali pa navzdol. Skratka v vas mora biti vsaj malo gemblerja. S tattoojem namreč lahko zadanete v črno, lahko pa tudi brcnete v temo. No, če vam je vseeno, v katero smer odstopate in vam je pomembna samo absolutna vrednost odklona, potem je tetoviranje definitivno za vas.

Če vzamem vse prednosti in slabosti v zakup, mislim, da se v dogledni prihodnosti še vedno ne bom tetoviral. Predvsem mi je grozna misel na to, da se človek tetovaže lahko naveliča, potem pa je v skrajnem primeru potrebno celo sekati oziroma rezati. Ne hvala!

“To je pa najbolj grd dojenček, kar sem jih kadarkoli videl.”

Ženska se napoti v zadnji del avtobusa, vmes pa piha od jeze. Pritoži se moškemu poleg nje:

“Ali ste videli to, voznik me je ravnokar močno užalil?!”

Moški odvrne:

“Potem pa kar pojdite do njega in mu povejte, kar mu gre! Opico vam lahko vmes jaz pridržim.”