Kaj dela črnec ob štirih zjutraj?
Delati mora, kaj pa drugega. 
Na srečo ne pod prisilo temveč zato, ker tako sam hoče.
Sicer pa ni s tem čisto nič narobe, saj je ponoči blažen mir. Najprej se gre zvečer malo ven na en rojstni dan, potem se gre s praznim želodcem na dva horsa v Tivoli (in ne na tri, malo zmernosti ne škodi), nato pa domov. Če ima človek srečo, se na Celovški pri nekem semaforju za njim ustavi poln avto bab, ki se očitno dobro zabavajo. Eni potem z ustnic prebereš, kako reče “bad dog” (moja registracija na avtu mimogrede), vse se nekaj začnejo smejati, nato pa te po zeleni luči omenjeni party-avto prehiti. Ko se pelje mimo, opaziš, da ti punce veselo mahajo, ti se jim seveda nasmehneš nazaj, pri sebi pa se vprašaš, kakšne neke namene imajo. Ker prideš do sklepa, da te verjetno tako ali tako želijo samo izkoristiti, jim ne slediš, temveč zaviješ v svojo smer. Previdnost je mati modrosti. 
Le kdo ne bi po vseh teh zabavnih pripetljajih v istem večeru potem z veseljem še malo delal?