Kaj hudobni volk, babic se je za bati
Ko bom objavil tole, me bodo gotovo razne človekoljubne organizacije označile za nekakšnega nestrpneža ter nasilneža, čeprav jaz v resnici sploh nisem agresivna oseba. Kljub temu bom načel perečo družbeno problematiko, ki jo je marsikdo najbrž že izkusil in o kateri se v medijskem prostoru vse premalo govori (beri: nič).
Zaradi staranja prebivalstva je v naši družbi iz leta v leto delež upokojencev višji. To je sicer lepo, kajti kdo drug bi sicer sadil rožice, hranil ptičke, opravljal sosede ter dvigoval pokojnine (namreč če bi se po bankah nabiralo preveč denarja, to ne bi bilo dobro, saj denar kvari človeka, v banki pa jih je zaposlenih cel kup). Vseeno pa našteta vsakdanja opravila ne trajajo prav dolgo in posledično marsikateremu upokojencu ostane dnevno preveč časa, zaradi česar jim potem postane dolgčas. In tu se potem psihično nasilje začne.
Tipična lokacija, kjer zdolgočaseni upokojenci iščejo nič hudega sluteče žrtve, je javni prevoz. Na primer mestni potniški promet v Ljubljani. Izbira mladih tarč je pestra, tam jim ne morejo pobegniti kar tako, saj je prostor majhen, sama vožnja pa lahko v konicah traja tudi več kot pol ure. Taktika upokojencev je zelo prefinjena. Najprej se stokajoč primajejo na avtobus in se delajo nemočne. Ampak pozor, to je samo trik! Če kakšni stari gospe kaj neprimernega zabrusite, čudežno oživi in vas polna energije nagarba z marelo, po brutalnem tepežu pa spet začne jamrati, kako jo zbada v križu pa kako jo v kolkih trga. Namen taktike stokanja je namreč dobiti prost sedež ter ga okupirati.
Najraje imajo dvojne sedeže, kjer se usedejo na notranjo polovico, s čimer žrtvi, ki sedi ob oknu, preprečijo, da bi lahko kar na hitro vstala in se premaknila drugam. In takrat udarijo. Iz čistega dolgčasa se začnejo pogovarjati in čeprav ni žrtev niti malo zainteresirana za pogovor, jo do ciljne postaje nenehno nadlegujejo z nezanimivimi temami. Za koliko se je koleraba na tržnici podražila, zakaj niso penzije višje (tu obvezno pove nekaj krepkih čez vlado), kako ji je zadnjič iz cekarja solata padla na tla in se umazala, pa da je zadnjič videla vnuka sosedove Pepce, ki je, ježešna, že drugo punco v pol leta pripeljal domov in tako naprej in naprej. Bla bla bla… in potem še malo bla bla bla… potem pa se še na dolgo in široko razgovori. Bla bla bla. Šolar, ki ga morda isti dan čaka kontrolka iz matematike ter v mislih ponavlja formule, zaradi lepe vzgoje sicer ne reče nič, ampak v njegovih očeh se jasno vidi obupan klic na pomoč. Še eden izmed žalostnih obrazov, ki zjutraj zrejo skozi zarošena okna mestnega avtobusa…
Po zadnjih statistikah je takšnemu in podobnemu nasilju že bilo izpostavljenih vsaj 45% osnovnošolcev ter kar 81% dijakov ljubljanskih srednjih šol, ki se v šolo vozijo z javnim prevozom. Najhuje je, da žrtve o svojih doživetjih molčijo, saj pri starših kot po pravilu naletijo na nerazumevanje (“mulc, starejše je treba spoštovati”), zato pa po drugi strani tiho trpijo ter vsak dan znova in znova s strahom vstopajo na avtobus (ali vlak - tudi tam statistike beležijo porast nasilja). Dosti žrtev svoje zgodbe tudi zamolči zaradi sramu ali občutkov krivde in za njihovo stisko ne sliši nihče.
Temu je sedaj potrebno napraviti konec. S tem skromnim prispevkom odpiram javno razpravo ter pozivam vse žrtve zgoraj omenjenega nasilja, naj se oglasijo ter v komentarju objavijo svojo zgodbo. Dobrodošli so tudi nasveti in izkušnje, kako se takšnemu nasilju upreti. Ne pozabite - niste sami!
Na mladih svet stoji, kar pa ne pomeni, da nas lahko vsi tlačijo navzdol.
januar 10th, 2007 at 02:11
Se popolnoma strinjam, edino kar si pozabil napisati je to, da imajo stare babice/dedki še to grdo navado, da pri govorjenju malce pljuvajo z usti, tako da ponavadi ni panike če ste se zjutraj pozabili stuširati. Da o epskem zadahu sploh ne govorimo.
No če spregledamo vse to, se mi zdi najuspešnejša taktika “Play along”.
Torej babica reče: “Ježeš že spet se je podražila koleraba!”
Ti odgovoriš: “Pa kam gre ta svet? Včeraj so se pa kisle kumarice podražile!”
Pri svojih odgovorih je dobro nato malce pretiravati, ima bolj komični učinek. Za to taktiko potrebujete malce dobre volje, deluje pa kar učinkovito. Edino kaki opiti dedki so odporni nanjo.
Torej če začne kdo jamrat, vi jamrite nazaj, seveda v njihovem slogu. Pri tem morate nujno BOLJ jamrati kot babica/dedek, uspeh garantiran! Pa še smešno izpade vse skupaj.
januar 19th, 2007 at 20:27
Priznam, da tovrstnih težav doslej še nisem imel (se pa zadnje čase res vozim bolj s kolesom kot z avtobusom). No, en nasvet je mogoče ta, da se je pametno usesti v zadnji konec avtobusa. Vsaj po mojih opažanjih na LPP potniki ponavadi (najbrž nezavedno) prakticirajo nekakšno starostno segregacijo in so mlajši pretežno v zadnji polovici avtobusa, upokojenci pa v sprednji polovici. Tako imajo eni mir pred drugimi in obratno.