Peter Lamut

V vsaki generaciji se najde delež samodestruktivnih osebkov, ki si želijo oditi tega sveta. Morda so že po naravi nagnjeni k temu, morda jim to prišepne “notranji glas”, včasih je to posledica hudih zunanjih pritiskov, ponekod pa je samomor celo častno in herojsko dejanje. Nekateri se fentajo tudi zaradi takšnih neumnosti in malenkosti, kot je na primer ta, da jih je zapustila baba, ali pa svoje (očitno nesposobne) gene po lastni krivdi odstranijo iz populacije v res banalnih nesrečah, s čimer dobijo nominacijo za Darwinovo nagrado. Nekakšni črni Oskarji bi se lahko reklo.

Pa si poglejmo nekatere izmed možnosti, ki so se Homo Sapiensu ponujale od prazgodovine do danes. V kameni dobi je bilo izbire bolj malo. Tam so se različna plemena tako ali tako dnevno med seboj tolkla z gorjačami po beticah, če pa je že bil slučajno mir, pa se je šlo v lov na medveda. S teh raznih pohodov se je marsikdo vrnil kar precej mrtev, tako da povpraševanja po samomorih najbrž niti bilo veliko. Je bilo drugih priložnosti na pretek.

Nabor možnosti se je razširil z napredkom in razvojem zgodnjih civilizacij. Pojavili so se pripomočki, kot so bila ostra rezila, špage za (dušeno) sinusno nihanje na bližnji veji, v Rimu pa tudi gladiatorske arene. Za brezplačen turistični ogled slednjih od znotraj je bilo dostikrat dovolj že to, da si Cezarju pokazal fakiča oziroma podobno gesto, ki je bila takrat aktualna za neverbalno pošiljanje nekoga v rodila. (današnjih fakičev verjetno takrat res še niso poznali…) Če si imel srečo in si se mu s tem dovolj zameril, te je vrgel levom, sicer pa samo poslal veslati na galejo. Tudi to sicer ni bilo slabo, saj se je tudi tam ob potopu dalo utopiti do smrti.

V nekem obdobju je bila precej popularna tudi možnost, da si se za pusta oblekel v zaraščenega hipija, ki je po videzu spominjal na Jezusa, in že so te pribili na križ. Ko so krščanstvo uradno legalizirali, je metoda izgubila na svoji veljavi.

V srednjem veku kakšnega posebnega napredka ni bilo, samo embalaža se je zamenjala. Namesto Cezarju si fakiča pokazal lokalnemu plemiču, namesto v Kristusa si se oblekel v muftija in se šel pokazati Thomasu de Torquemadi, ki te je v imenu inkvizicije upepelil na grmadi. Arene so izginile in edina omembe vredna pozitivna novost je bila čaranje. Sploh za ženske. Čarovnice so bile namreč zelo iskano gorivo. Razne pra-pra-pra-…-pra-babice Copperfielda, Houdinija ter Siegfrida & Roya so kot bakle uporabili za javno razsvetljavo, saj elektrike še niso poznali.
Mimogrede - ali ste vedeli, da je pravzaprav ves ta pičkin dim, ki se je valil v ozračje, dejansko začel globalno segrevanje in ne industrijska revolucija, kot nas zmotno učijo?

V 2. delu si bomo ogledali čas od novega veka do danes, zazrli pa se bomo tudi v prihodnost ter se vprašali, kakšne možnosti nam bo prinesla. Do takrat pa lep pozdrav.

This entry was posted on ponedeljek, marec 19th, 2007 at 17:29 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.