Maratonci tečejo zadnji krog
Predstavljajte si maratonca, ki se poda na dolgo preizkušnjo in vztrajno teče, iz minute v minuto, iz kilometra v kilometer. Tek je naporen, noge so vedno bolj utrujene, začetni zagon je že pojenjal, cilj pa je še takooo daleč …
Ko naposled le premaga mejo 40-ih kilometrov, ponovno oživi. Čuti, da je cilj takorekoč na dosegu roke (oziroma noge). Toda ojoj! Za enim izmed ovinkom cesta nenadoma zavije strmo navzgor v navidez neskončen klanec, konec maratona pa je označen šele šele tam nekje pri vrhu! Že tako ali tako izčrpan ter na koncu moči mora zdaj še gristi kolena in se počasi in mukoma vzpenjati navzgor. Nič kaj navdušujoč konec poti, kajneda?
No, tako nekako izgleda (stari) univerzitetni študij na FRI. Verjetno je tudi na kakšni drugi fakulteti podobno, ampak o tem ne vem dovolj, da bi lahko sodil. Treba je vedeti, da je pri nas na računalništvu klanec na koncu tako strm zato, ker si študenti (maratonci) za zadnji izpit praviloma pustijo nek predmet, ki ga poučuje zloglasni grof D. Kodakula (za prijatelje krajše “Kodek” 
), ali pa predmet, kjer vas s piflarijo mrcvari (ne)slavni Mihelčič. Slednjega (na njihovo žalost) sicer poznajo tudi na nekaterih drugih fakultetah, ampak na srečo so se ata pred kratkim naposled le upokojili in bo zdaj med študenti zavladal (duševni) mir.
Na srečo je pri mojem mojem maratonu vsa zgodba nekoliko drugačna. Kodekov zadni izpit sem položil že lani v začetku julija. Predriblal sem ga tako dobro, da je na koncu moral častno priznati poraz z 0:3. Pri Mihelčiču sem bil še bolj zvit. Če sem že po naključju opravil vse izpite na eni ekonomski višji šoli v Celju, sem ta argument uporabil pri novi profesorici, ki bo namesto Mihelčiča po novem predavala njegov bivši predmet Ekonomika poslovanja (po novem Ekonomika in podjetništvo). Strinjala se je, da imam dovolj formalnega in neformalnega znanja, da mi predmet lahko prizna, in na ta način sem z lahkoto švignil Mihelčiča, da mu gotovo ni bilo čisto nič jasno, kdaj sem se izmuznil mimo. In your face, M.M.!
Danes, ko sem z odliko opravil svoj predzadnji izpit, sem tudi jaz pritekel okoli ovinka, ampak namesto strmega klanca sem zagledal ravno cesto, ki vodi na olimpijski stadion. Za zadnji izpit mi je namreč ostal le še ustni zagovor pri prof. Divjaku (sploh ni divji, verjemite, je prijazen 
), s katerim bova malo poklepetala o računalniški grafiki, ko se dogovoriva za termin (vaje imam že opravljene).
Omenjeni izpit izgleda tako, da maratonec priteče do vhoda na velik in nabito poln stadion. Že od zunaj se sliši pričakovanje množice, ki se ob vstopu na stadion spremeni v pravo bombastično navdušenje. Med gledalci završi, vsi gredo na noge in začnejo glasno vzpodbujati našega junaka ter skandirati njegovo ime. Ta jim vrača pozdrave, maha vsem po vrsti, zadnji krog po stadionu je res neznansko lahkoten. Maratonec ga rutinsko preteče in na krilih navijačev prispe do cilja, nakar vzame zastavo in zmagoslavno naredi še iztek v častni krog.
Diploma, ki jo je za piko na ü na koncu potrebno napisati, je v bistvu le formalnost. Nekakšen doping test, na katerem praktično ne moreš pasti, razen če se pišeš Jaklič ali pa si kakšen poslanec v Državnem zboru.
Podelitev medalj bo mogoče še letos, zagotovo pa enkrat do olimpijade v Riu (2016). 