Peter Lamut

Vsako leto je na predvečer Miklavža živahno. Od petard je zadimljena cela soseska, poka kot na soški fronti, vse skupaj pa začini še nepogrešljivi smrad po žveplu. V tej temi in megli ni ravno varno hoditi, razen seveda, če si ibrmudel, ki se ga celo parklji bojijo. Če pa si en navaden smrkav mulo (kar je statistično veliko bolj verjetno od ibrmudela), potem pa le glej, da imaš urne noge, saj se v vsakem trenutku iz teme lahko pojavi nekakšen hudič z verigami, ki te potem našeška. Pač kazen za vse sive lase, ki si jih med letom povzročil učiteljici v šoli, ostarelemu sosedu in staršem, še posebej mami in očetu.

Znani so tudi primeri, ko so kakšnega mulca meni nič tebi nič kar privezali za kakšno osamljeno drevo in ga tam pustili, hja, zelo dolgo. Dovolj, da je bil mulc na koncu čisto presran, ko so se ga usmilili in ga rešili. Spet druge so izdatno povaljali v snegu, če ga je takrat že kaj zapadlo, tretji so morali za kazen po vseh štirih prehoditi neko določeno razdaljo (in jih vmes dobivali s šibo po riti)… skratka ni da ni, parklji so med mladino uživali strahospoštovanje. Kogar so ujeli, ta si je to za zmeraj zapomnil. Ampak saj tako je tudi prav, za darila naslednje jutro je pač potrebno malo potrpeti.

Jaz v ujetništvo na srečo nisem nikoli padel, tako da vse te zgodbe poznam le iz pripovedovanj. Kljub vsemu pa so hudiča v meni tako navdušile, da zdaj, ko sem že malo starejši, premlevam idejo, da bi kakšno leto tudi sam takole šel med parklje in lovil poredne otroke. Verjetno mora biti zelo zabavno, ko vreščijo in bežijo, če pa kakšnega kljukca tudi ujameš pa še toliko bolj.

Ampak za letos bo ostalo le pri ideji. Grem raje spat, zjutraj pa bom pogledal, ali je Miklavž kaj prinesel. Saj sem bil celo leto priden, kajneda?

This entry was posted on četrtek, december 6th, 2007 at 00:12 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can skip to the end and leave a response. Pinging is currently not allowed.