Peter Lamut

Kar dobro se še spomnim genocida, ki smo ga pri nas pred dobrimi desetimi leti izvedli nad faraonkami. Mislim, da čisto upravičeno, saj golazen nima kaj delati v kuhinji ter vrtati luknje v kruh ali pa zborovati okoli ostanka sendviča, ki čez noč pomotoma ostane na pultu. Škropljenje po bloku je takrat bilo uspešno, saj zalege ni bilo več na spregled.

Potem pa smo pred pol leta po dolgem času spet opazili primerek majhne rdeče mravljice. Bila je sama, drugih ni bilo na spregled. Seveda sem jo s palcem pritisnil ob pult in iz nje naredil speštano majhno rdečo mravljico, ampak po drugi strani se ta majhna rdeča mravljica tam sploh ne bi smela pojaviti. Kasneje smo jih vsake toliko opazili še nekaj, dokler se niso že toliko namnožile, da so postale kar dnevna stalnica. Praktično vsak dan srečam nekaj primerkov. Kruha tako ne hranimo več v predalu temveč na mizi sredi kuhinje, do kamor na srečo ne pridejo. Nedavno je čez noč na pultu ostal košček salame in zjutraj je bilo okoli tega koščka na pojedini že zbranih kakšnih 15 optimistov, ki so seveda hip zatem prav tako postali sploščeni od neke višje sile. Sicer 15 ni veliko, včasih se jih je namreč na kupu zbralo še veliko več, a kot vse kaže, se spet nezadržno množijo.

Lahko so prepričani, da če bodo s tem nemoralnim razplojevanjem še kar nadaljevali, da bodo pač dobili še eno sveto vojno, v kateri jih bomo ponovno izbrisali z našega teritorija.

This entry was posted on petek, september 7th, 2007 at 22:02 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can skip to the end and leave a response. Pinging is currently not allowed.