Na drugi strani mize
Verjetno je večina populacije vsaj enkrat v življenju že imela kakšen razgovor za delo. Za redno zaposlitev ali samo za kakšno počitniško študentsko delo, saj ni važno. Pustimo tukaj ob strani tiste najmlajše, ki po vseh pravilih tega grešnega bloga sploh ne bi smeli brati ( 
), bolj ciljam na vse ostale bralce, ki verjetno natančno vedo, o čem govorim. Verjetno se je marsikdo tudi že vprašal, kako neki je biti tisti “šefe” na drugi strani mize, ki sprašuje in ocenjuje ter ima nasploh zadnjo besedo pri tem, ali bo kandidat sprejet ali ne. Zdaj po novem tudi jaz vem, kako je to.
V našem podjetju smo namreč ugotovili, da bi nam marsikdaj zelo prav prišel spletni oblikovalec. Skoraj vedno je namreč potrebno popraviti to ali ono, pa tukaj eno pikico dodati, pa tisto slikico malo spremeniti, pa morda še kakšen vogal narediti bolj zaobljen in na koncu ugotoviš, da ti vse te malenkosti vzamejo veliko preveč časa. Pa še dizajnerji nismo ravno kaj prida, zato smo se odločili, da našo delovno skupinico še malo razširimo. Prva stvar, ki jo ugotoviš, je ta, da je dela veliko več, kot pa samo tistih dvajset minut za sam razgovor. Najprej je treba vse prejete življenjepise prebrati (in sploh jih ni malo). Potem je vsakemu potrebno odgovoriti, pa čeprav je sam odgovor negativen. Je pač treba biti korekten. Tiste bolj perspektivne nato povabiš na razgovor in jih razporediš po dnevih in urah.
Zadeva potem še zdaleč ni tako enostavna, kot morda izgleda. Pred vsakim razgovorom je treba še enkrat prebrati kandidatov življenjepis, saj moraš nenazadnje vedeti, s kom se sploh pogovarjaš. Ne, to ni tako trivialno, saj ko dobiš v nekaj dneh 20+ dopisov, ne veš več na pamet, kdo je kdo. 
Prav tako moraš že vnaprej okvirno sestaviti potek pogovora, da ima potem vse skupaj rep in glavo, poleg tega pa moraš tudi dobro vedeti, kaj boš kandidata vprašal ter seveda, kaj mu boš ponudil. Nekako se mi zdi samo po sebi umevno, da se mora poleg kandidatov tudi podjetje pripraviti na razgovor, kajti tako, kot mi izbiramo njih, tudi oni ocenjujejo nas. Žal je veliko delodajalcev drugačnega mnenja in razgovore dostikrat jemljejo bolj z levo roko, iščejo neznanje namesto znanja, ustvarjajo nepotreben psihološki pritisk (da potem kravatar izpade kao zájeban?) in nasploh kandidatom niti ne dajo priložnosti, da bi se le-ti predstavili v pravi luči. Jaz mislim, da to ni prava pot in da se da stvar speljati tudi drugače.
In kako sem se pri tem odrezal? Pravzaprav še ne vem. 
Občutek je sicer dober, vsak naslednji razgovor teče bolj rutinirano od prejšnjega. Končno besedo pri tem pa bodo imeli kar kandidati sami. Odločili smo se namreč, da bomo tudi njim dali možnost, da ocenijo nas, kako so oni bili zadovoljni s celotnim postopkom izbire. Poslali jim bomo vprašalnik, v katerem bodo ocenili naše delo od prvega kontakta, do samega razgovora in potem še seznanitve z odločitvijo. Povratne informacije so vedno dobrodošle, saj lahko na podlagi njih marsikatero stvar izboljšaš. Sploh pa še nisem slišal za podjetje, ki bi to dejansko prakticiralo, tako da mislim, da smo se to dobro spomnili. Rezultati pa bodo seveda ostali poslovna skrivnost. 
oktober 11th, 2007 at 13:47
Kot gospa pred upokojitvijo, ki sicer nisem bila prav delodajalka, sem pa odločilno sodelovala pri velikem številu pogovorov za sprejem novih sodelavcev, naj te pohvalim, da se pravilno, korektno in pošteno lotevaš zadeve. To se največkrat obnese.
oktober 11th, 2007 at 17:20
joj kako mi je uspelo k čist napačni temi dat odgovor? prosim, tistega zbriši. ups.
kolkokrat si pa bil na tej strani mize? čist iz radovednost to vprašam.
jaz se lahko pohvalim, da sem na vseh razgovorih do zdaj bla uspešna in dobila službo, eno sem clo morala zavrnit. kar se tega tiče sem torej več kot 100%
bom pa v prihodnosti tud na drugo stran mize sedla, v to sem prepričana. si bom zapomnila to tvojo objavo, koristna zadeva.
oktober 13th, 2007 at 20:55
Mislim, da je bilo 7 ali 8 razgovorov. Človeka kar preseneti, koliko dela je dejansko s tem.