Ne boj, mesarsko klanje!
Nisem rasist, ampak komarjev pa res ne prenašam. Ko ti sredi dela začne brneča nadloga orbitirati okoli glave in ti najedati s svojim značilnim brenčanjem, se vsa strpnost do drugačnih konča. Iz dobrodušnega uporabnika laptopa se prelevim v militantnega Rambota, ki se ne sprašuje o ciljih in sredstvih, temveč naredi vse, da sovražnika brutalno pokonča.
Čeprav se boj včasih razvleče na debelo uro, jaz do konca ne popustim. Sistematično preiskujem vse kotičke svoje sobe, dokler ne izsledim skrivališča, kamor se je zalega potuhnila. In potem, ko jo enkrat preženem iz bunkerja… Bam! Bum! Poka! Razčefuk!
Ni ga lepšega pogleda, kot je sveže okrvavljena stena. Abstraktna packa na mestu, kjer se je še malo prej nahajal konkreten komar. Sčasoma se potem iz teh pack oblikujejo tudi zanimivi vzorci, v katerih lahko človek celo prebere smisel življenja, če se dovolj potrudi in se poglobi v zadevo.
Včasih posežem po še bolj brutalnih metodah. Namesto hitre usmrtitve s faširanjem se prelevim v norega kemika. Vzamem Pips ali kakšen podoben strup ter ga razpršim po bojnem polju, nato pa doživjam sadistične vrhunce, ko opazujem, kako se celo pleme komarjev začne zvijati v krčih, ki jim sledi gotova smrt. Gotovo bi mi tak mojstrski genocid zavidal celo legendarni Kemični Ali.
Po vojni nato zmeraj nastane cel kup pesnitev, ki največje heroje povzdignejo med takorekoč nesmrtne. Seveda samo tiste z zmagovalne strani, saj je pač tako, da zgodovino pišejo zmagovalci, medtem ko so poraženci dostikrat le bežno omenjeni.
dokler od komarjev še kdo sope,
onih, ki jim kri njegova bila je nadvse draga.
Ko zor zasije pack na kupe,
prišel za njih je dan resnice:
po sten’ nalimane ste žužke glupe!
avgust 2nd, 2007 at 10:19
Vids, to je kul pr Madridu. Skoz mamo vse odprt in luci przgane, pa v enem mescu nism vidu niti enga komarca