http://www.peterlamut.com/nedeljski-vic-pes-je-bolj-zvest-od-zene/ Najbolj bel črnec v Sloveniji Sat, 19 May 2012 16:33:44 +0000 http://wordpress.org/?v=2.0.9 http://www.peterlamut.com/nedeljski-vic-pes-je-bolj-zvest-od-zene/#comment-5190 Fri, 01 May 2009 09:47:47 +0000 http://www.peterlamut.com/nedeljski-vic-pes-je-bolj-zvest-od-zene/#comment-5190 Hehehe, poznam ja, sicer v malo drugačni obliki, ampak poanta je enaka. :) Hehehe, poznam ja, sicer v malo drugačni obliki, ampak poanta je enaka.

]]> http://www.peterlamut.com/nedeljski-vic-pes-je-bolj-zvest-od-zene/#comment-5163 Tue, 28 Apr 2009 10:26:11 +0000 http://www.peterlamut.com/nedeljski-vic-pes-je-bolj-zvest-od-zene/#comment-5163 Želvaki Pončo, Joško in Vinko se odločijo za piknik in Joško napolni košaro s piškoti, pijačo in sendviči. Ker je park 20 kilometrov stran, hodijo do njega kar deset dni in ko končno prispejo na cilj, so že popolnoma izmučeni in lačni. Joško začne prazniti košaro, in ko potegne ven steklenico, ugotovi, da je pozabil odpirač. Z Vinkom začneta prepričevati Ponča, naj gre ponj nazaj domov. Pončo ugovarja, ker se boji, da bosta medtem vse pojedla, po dveh urah prepričevanja pa končno popusti in se počasi odpravi proti domu. Mine 20 dni, a Ponča še vedno ni. Ko mine še en dan, se Joško in Vinko vsa sestradana začneta spraševati, kod hodi, a obljuba je obljuba in hrane se ne dotakneta. Minejo še trije dnevi in Vinko zatarna: "Moram jesti!" "Ne, obljuba je obljuba," obotavljivo reče Joško, ko pa mine še pet dni, ne zdržita več. Ko odpreta usta, da bosta ugriznila v hrano, skoči izza skale Pončo in reče: "Evo, glih zarad tega ne grem!" Želvaki Pončo, Joško in Vinko se odločijo za piknik in Joško napolni
košaro s piškoti, pijačo in sendviči. Ker je park 20 kilometrov stran,
hodijo do njega kar deset dni in ko končno prispejo na cilj, so že
popolnoma izmučeni in lačni. Joško začne prazniti košaro, in ko
potegne ven steklenico, ugotovi, da je pozabil odpirač.
Z Vinkom začneta prepričevati Ponča, naj gre ponj nazaj domov. Pončo
ugovarja, ker se boji, da bosta medtem vse pojedla, po dveh urah prepričevanja pa končno popusti in se počasi odpravi proti domu. Mine 20 dni, a Ponča še vedno ni. Ko mine še en dan, se Joško in Vinko vsa sestradana začneta spraševati, kod hodi, a obljuba je obljuba in hrane se ne dotakneta.
Minejo še trije dnevi in Vinko zatarna: “Moram jesti!” “Ne, obljuba je
obljuba,” obotavljivo reče Joško, ko pa mine še pet dni, ne zdržita več.
Ko odpreta usta, da bosta ugriznila v hrano, skoči izza skale Pončo in
reče: “Evo, glih zarad tega ne grem!”

]]>