Peter Lamut

Letos gremo na morje spet v Španijo, nekam v okolico Barcelone (okolica je tu cca. 100km, tam se vse skupaj pač meri z malo večjimi vatli ). Gremo namreč v Salou, ki se nahaja v neposredni bližini Tarragone. Ker zadeva ni ravno blizu Slovenije, je potrebno tudi malo bolje razmisliti, na kakšen način izvesti migracijo tja, kajti kar tako na “horuk” seveda ne bo šlo. To pač ni Portorož, do katerega lahko že po golem naključju prideš tako, da se med vožnjo malo zasanjaš in potem zgrešiš odcep na avtocesti, ko se sicer pelješ na Vrhniko. Malo karikirano, seveda, ampak poanta je jasna.

Kljub temu, da je bil road-trip leta 2006 z dvema kombijema res nepozabno doživetje, ima cestni prevoz tudi precej slabosti. Traja dolgo (ampak res zelo dolgo!), ni udobno in če ni tistega posebnega vznemirjanja in pričakovanja, ko se na neko destinacijo odpravljaš prvič, zna vse skupaj biti precej tečno. Realna izbira je torej kvečjemu še letalo. Vlak je namreč precej drag in vožnja prav tako dolgo traja.

Prav, torej bomo do Barcelone leteli. Cene letov sploh niso več tako visoke, kot nekoč, saj so se v zadnjih letih nizkocenovni letalski prevozniki namnožili kot gobe na gobavcu. Na internetu smo si tako ogledali različne ponudbe, poleg cene pa smo upoštevali tudi datume letov ter lokacije letališč, med katerimi letalo opravi polet. Na koncu smo se odločili za španskega prevoznika Vueling.

Odlično, sedaj pa z nekaj kliki samo še rezerviramo karte in to je to. Enostavno? Malo morgen! Kljub temu, da smo računalniško nadpovprečno pismeni, je efektivno trajalo TRI URE, da nam je uspelo. Krivec za to pa je njihova šalabajzerska spletna stran za rezervacije. Da pojasnim. Obrazec za enostavno rezerviranje sedežev si težko zasluži to ime, saj je bolj podoben miselni računalniški igri, v kateri se moraš z zvijačami in napenjanjem sivih celic prebiti preko vseh ovir do srečnega konca.

Prva stvar, pri kateri se resno zatakne, je izpolnjevanje podatkov kontaktne osebe. Tam je med drugim potrebno 2x vnesti e-mail naslov - enkrat, ker je ta podatek pač pomemben, potem pa še enkrat v sosednje polje, kar je varovalka za primer, ko se pri prvem vnosu zatipkaš. Vse lepo in prav ampak v drugo polje ne moreš vnesti znaka afna?!? Halo? In kako si potem predstavljajo, da bomo vnesli e-mail naslov, če kombinacija tipk AltGr+V ne sproducira tega hudiča: @

Uporaba kopirne paste (za neuke: Copy-Paste) za to konkretno tekstovno polje NE deluje. Verjetno so hoteli onemogočiti, da bi iznajdljivi uporabniki skopirali e-mail naslov iz prvega polja v drugo, s čimer bi potencialno lahko skopirali tudi morebitno tipkarsko napako. To jim je odlično uspelo, pravzaprav že kar preveč. Pomislili smo, da je mogoče kriv Internet Explorer 6 (ja, ja, okej, pač smo imeli na voljo en star računalnik s samo tem brskalnikom), zato smo nejevoljni iz torbe vzeli laptop, razvozlali in priključili kable ter nato poskusili še s Firefoxom. Brez uspeha. Še dobro, da smo malo bolj napredni uporabniki in smo se potem spomnili, da lahko afno vnesemo tudi z držanjem tipke Alt in odtipkanjem kode 0064 na numeričnem delu tipkovnice.

Super, eno prepreko smo zaobšli, vnesli podatke o vseh potnikih, nato pa je bilo potrebno vnesti številko kartice. Na naše razočaranje jo je zavrnilo. Poskusili smo vsaj trikrat, vnašali znak za znakom in vsak vnos 10x preverili, da se ja nismo kje zmotili, a vedno znova z istim (ne)uspehom - kartica je bila zavrnjena. Limita je bilo zagotovo še dovolj, no, morda pa je imela kartica limit na znesek posamezne transakcije, zato smo še enkrat poskusili tako, da smo rezervirali samo eno karto naenkrat in ne treh. Ni delovalo. Ja potem pa nič, očitno bo treba poklicati na njihovo tehnično podporo.

Ker si zaradi napake (njihove, kot se je izkazalo kasneje) nismo želeli delati še dodatnih stroškov s telefonskim pogovorom, smo uporabili Skype, ker je to pač veliko cenejši način. Ampak ko gre nekaj narobe, gre po Murphyju narobe tudi vse drugo - Skype je sporočil, da omenjene številke ne podpira, ker je pač v regiji, ki je še nimajo podprte oziroma nekaj podobnega. Prav, bomo pa namesto tega poklicali Vueling nizozemsko predstavništvo, saj tam gotovo znajo angleško. Jok, brate, napačna številka in povezave ni bilo možno vzpostaviti. Za znoret.

Ker je vseeno obstajala možnost, da je morda kljub vsemu nekaj narobe s samo kartico, smo začeli klicati okoli, kdo bi lahko imel kreditno kartico, da bi nam jo posodil za transakcijo. Vmes sem jaz polglasno pizdil, kako da nimajo urejenega plačevanja preko spletnih plačilnih servisov kot so recimo PayPal ali Moneybookers, saj se mi je tam še valjalo nekaj odvečnega denarja in bi lahko težavo rešili na ta način. Kakorkoli že, poklicali smo dobro vilo (oziroma teto), dobili številko kartice in nato napol nejeverno na ekranu zagledali napis, da je transakcija uspela in da so karte rezervirane. Očitno nam je naposled le uspelo… (hvala, Vera!)

Vseeno pa mi firbec ni dal miru in me je zanimalo, zakaj neki pa prva kartica ni prijela. Uporabil sem svoje nadpovprečno računalniško pismenost in si kot napreden uporabnik natančno ogledal HTML kodo obrazca za rezervacijo. Že prej smo namreč nekaj sumili in naše domneve so se izkazale za pravilne. Kodni nabor znakov, v katerem je stran napisana, je bil namreč ISO-8859-1, kar predstavlja zahodnoevropski nabor znakov. Seveda, ž-ja zahodnjaki ne poznajo, imetnica prve kartice pa ima to črko v priimku. Ko smo njeno ime in priimek vnesli v ustrezno polje, je pri pošiljanju podatkov računalnik črko ž interpretiral kot nek drug znak (z drugačno številčno kodo). Posledično se pri verifikaciji kartice naziv imetnika ni ujemal s tistim, ki je zapisan v MasterCard bazi, in verifikacija je, jasno, spodletela. Vse to zaradi površno narejene spletne strani.

(da ne omenjam dejstva, da je po vsaki spodleteli verifikaciji bilo potrebno celoten postopek rezervacije ponoviti in še enkrat vnašati VSE podatke o potnikih, pa čeprav sem na strani označil, naj si jih ob prihodnjem obisku zapomni in da naj že avtomatično izpolni polja na obrazcu - cookie-ji očitno niso delali tako, kot bi morali)

Sploh si ne predstavljam, kako bi karte rezerviral povprečen Janez, ki je sicer odprte glave, a računalniške tehnologije ne pozna tako podrobno (kar od njega nihče niti ne zahteva). Verjetno bi po nekaj neuspelih poskusil naveličano pihnil, zavil z očmi in izbral konkurenčnega ponudnika - ter plačal višjo ceno oziroma bil prisiljen izbrati zanj manj ugoden datum poleta. Sama sreča tudi, da tete niso krstili za kakšno Štefko ali Jožico, sicer tudi njena kartica ne bi prijela. Prevoznik, ki karte prodaja pravzaprav izključno preko interneta, pa si takšne malomarnosti na spletnih straneh enostavno ne bi smel privoščiti.

This entry was posted on nedelja, junij 15th, 2008 at 13:26 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can skip to the end and leave a response. Pinging is currently not allowed.