Peter Lamut

Kakšen teden nazaj mi je potekla licenca športnega padalca in kot kaže, je najbrž ne bom podaljšal. V bistvu nimam niti izpolnjenih pogojev za to, torej vsaj 20 skokov v zadnjih dveh letih. Bi rekel, da sem se zadeve malo naveličal, saj se niti nisem kaj dosti trudil, da bi omenjene pogoje izpolnil. Enostavno ni bilo več tistega izziva, sploh pa ne adrenalina, zaradi katerega sem v prvi vrsti sploh šel v ta šport.

Vse se je sicer začelo nekje poleti leta 2002, ko smo se odpravili čez mejo v Avstrijo na bungee jumping. Železniški most čez Dravo, 82 metrov, skratka zavidljiva višina. Oziroma globina bolje rečeno. Prvi skok “v prazno” je dejansko bil neko novo doživetje, škoda le, da je tako hitro vsega konec. Drugi skok je bil že skorajda rutinski, nič več kaj dosti posebnega, tako da sem takrat sklenir, da potrebujem nekaj več. Padalstvo (tisto “ta pravo”, iz letala) je bila precej logična izbira, sploh pod vtisom scene iz filma Point Break, kjer je vse skupaj res izgledalo fantastično.

In res sem takoj spomladi naslednje leto odhitel na Lesce, se vpisal na tečaj in kmalu po oddelani teoriji že tudi prvič samostojno skočil. Noro! Prav tako sem spoznal celo vrsto zanimivih in zabavnih ljudi, s katerimi se je bilo veselje družiti, in počasi sem nabral toliko skokov, da sem lahko šel na izpit. Seveda sem ga uspešno opravil (itak ) in postal licenciran padalec. Ko sem nato še kupil svojo lastno opremo, sem postal takorekoč neodvisen. Nobenih pogojev več, kdo mora biti na letališču in te spremljati, samo pripelješ se, pokažeš dokumente, plačaš in že se lahko svobodno vržeš s povsem delujočega aviona. Marsikdo bi se ob tem vprašal, ali sem morda padel na glavo, ampak hej, ravno to je bil namen!
Skratka v dobri družbi smo se res imeli fino, pa očitno sem vse skupaj tudi uspešno preživel in mi ni nikoli kakšen planet v oko padel - sicer tega zdajle sploh ne bi mogel pisati, seveda.

Vseeno pa se mi je sčasoma začelo dozdevati, da se stvari nekoliko preveč ponavljajo. Skok s 4000+ metrov nad tlemi je zame postal čista rutina, podobno običajna stvar kot je npr. sprehod do trgovine in nazaj. Saj ne rečem, zaradi vseh prijateljev sem se še vedno rad pojavil na letališču, dogajalo ob skokih mi pa ni prav nič več. Počasi so mi vedno več časa začele jemati tudi druge obveznosti (in hobiji), kot na primer lastno podjetje, ki smo ga ustanovili, windsurfing, ki mi je postal všeč, pa malo je bilo treba misliti tudi na faks, kjer mi je še ostalo nekaj obveznosti, tako da na koncu sem ugotovil, da mi padalstvo ne predstavlja več neke velike prioritete v življenju.

Sem poskusil, kako zadeva izgleda, opravil tistih 110 skokov ali koliko že, zdaj pa bom pač to dokončno dal na stran in se v celoti posvetil drugim stvarem. Čisto možno sicer, da bom nekoč vendarle še opravil kakšen skok, ampak zaenkrat je to bilo to.

In mati so si gotovo oddahnili …

This entry was posted on nedelja, junij 3rd, 2012 at 19:51 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can skip to the end and leave a response. Pinging is currently not allowed.