Obiskali smo karneval v Reki
Pa je za nami še eno doživetje, ki se človeku vtisne v spomin. Od petka do nedelje smo namreč pohajkovali v Reki, kjer za pusta vsako leto pripravijo velik karneval s številnimi pisanimi maškarami. Je tretji največji na svetu, takoj za Riom in Benetkami. Že lani in predlani sem želel iti, a zaradi izpitov to ni bilo možno, v tretje pa se je le našel čas in tako smo se v petek okoli treh popoldne odpravili “na morje”.
Zanimivo je bilo, da pravzaprav nismo imeli pojma, kam naj gremo, vedeli smo samo, da moramo priti v Reko. Namreč šele v petek zjutraj smo dobili email z ohlapnimi navodili, na katerem izvozu moramo zaviti z avtoceste, nakar naj bi nas tam nekdo počakal in pospremil do kraja, kjer naj bi spali. Že v prvo smo pravilno zavili na izvozu Rijeka istok (in ne morda že prej), nakar smo poklicali, da smo prispeli. Jasno ni nihče prišel, ampak so nam dali popolnoma jasna navodila, da moramo iti “samo malo ljevo pa onda desno i opet desno i to je to”. Seveda smo zaradi celega kupa ulic in uličic zavili pri nekem drugem “ljevo” in se izgubili. Glede na bolj horuk obveščanje sem v bistvu pričakoval, da se bo kaj takega zgodilo, zato nisem nič pizdil, temveč sem med kroženjem po labirintu mestnih ulic mirno poslušal prijetno glasbo, ki jo je igral nov akustični sistem v avtu.
Ultimativni test hladnokrvnosti pa je nastopil, ko smo zabluzili v neko slepo črevo je bilo treba vzvratno peljati nazaj, saj je bilo za obračanje premalo prostora. Ker se skozi zadje okno bolj slabo vidi, sem ven poslal eno izmed potnic, da pogleda, ali je zadaj pot prosta. “Ja, ja, samo robnik je.” Okej, torej lahko dam gas, da pridem na pločnik in potem obrnem? “Ja.” Prav, potem pa kar pogumno naprej (v bistvu nazaj), kolesa se zavrtijo in… POK! Ups, tole pa ne bo v redu. Stopil sem ven in jasno, na pločniku je bil tudi nizek količek, ki se je trmasto uprl mojemu manevru. Baba ga je očitno spregledala. Pi#&@% *****!!! Še sreča, da nisem imel več zaleta, tako da je plastika na odbijaču samo minimalno počila. Tudi zaradi tega sem potem sopotnici zgolj prijazno razložil, da je drugič treba dejansko iti ZA avto in ne samo na hitro poškiliti od strani, nakar sem na stvar pozabil. Kar je bilo, je pač bilo, sploh pa se niti ni kaj dosti poznalo. Ampak počilo je pa konkretno, ni kaj.
Kakorkoli že, na koncu se je izteklo tako, da smo se dogovorili, da se dobimo na neki lokaciji, kamor nas pride iskat spremstvo. Vse lepo in prav, čeprav ne razumem, zakaj tega niso storili že takoj, ne pa da smo morali po nepotrebnem pokuriti še nekaj dodatnega bencina, impulzov in časa. Pa tudi tisti drugi avto, v katerem je nek last-minute potnik poznal točno lokacijo, nam je na meji preprosto pobegnil, ko smo se ustavili v menjalnici. Kje je potem sploh smisel, da smo ravno zaradi njega šli iz Ljubljane kasneje, če pa smo se potem tako ali tako morali znajti sami? Nekateri ljudje so očitno pač bolj leseni in nefleksibilni, kaj hočemo.
(nadaljevanje sledi)
februar 6th, 2008 at 14:07
zelo razburljivo in polno “false” logistike. V zivo sem si lahko predstavljal tvojo vzvratno voznjo po tistih ozkih ulicah v Rijeki…in boleci POK! Jaz sem bil ponavadi mojster za izgubljanje v tujem mestu, zato odslej vedno planiram snidenje na javnem, lahko dostopnem mestu