Obiskovali smo karneval v Reki (nadaljevanje)
Ko smo se namestili v sobe, sem si poleg svoje postelje takoj prilastil še eno dodatno, jo priključil k prvi in s tem sestavil ležalno ploščad. Za tako velikega človeka ravno prav, sploh če sem se pretvarjal, da sem hipotenuza in se ulegel po diagonali. Zatem je seveda sledil obvezni večerni izhod in tam sem ponovno srečal kar nekaj prijateljev, in seveda je takoj padlo nekaj zabavnih komentarjev na račun Evropske unije. Tako kot v Srbiji tudi tukaj ni šlo brez tega. Da skrajšam - zajebavali in režali smo se celo noč. Vmes so mi potem še malo razkazali mesto, pojasnili, kje se lahko ponoči nahranim (bistvena informacija!) in na koncu smo se nazaj v sobe vrnili tam nekje okrog štirih ali petih zjutraj.
Sobota je bila oblačna in deževna, tako da se nam z izjemo kosila ni dalo nikamor iti. Jaz sem tako bolj ali manj cel dan preležal in prespal, kr niti ni bila slaba ideja, saj sem potem do nedelje zvečer spal le še dve uri. Namreč proti večeru se je ljudstvo usulo iz sob in na hodniku začelo s popivanjem, iz česar se je potem kar tam razvil dober žur. Po tistem smo se okoli dveh zjutraj odpravili v mesto, kjer smo spet zabluzili in se vrnili nazaj šele ob 6h zjutraj. Kriza, kajti budnica zaradi karnevala je bila že ob 9h…
Ne vem kako, ampak nekako sem se zbudil, potem pa so naš organizatorji naše Simpson procesije že strpali v avtomobile in odpeljali na fakuleto, kjer smo dobili zajtrk in pa seveda kostume Simsponov. Babe so bile Lise, tipi Barti, poleg tega pa so izdelali tudi velik nuklearni reaktor, ki so ga postavili na prikolico in ob spremstvu skoraj stotih Simpsonov vlekli s seboj na paradi maškar skozi mesto. To je pravzaprav bilo tudi bistvo vsega in to je res treba videti. Mislim, da je naša banda imela zaporedno številko 73, za nami pa je bilo še kar nekaj drugih skupin maškar. Če upoštevamo, da je mariskatera skupina štela krepko čez petdeset članov, si lahko mislite, kakšna ogromna in živopisana procesija je hlačala po mestnih ulicah. Vsaka skupina s svojim tematsko preoblečenim tovornjakom ali avtom, z vsakega tovornjaka je odmevala glasna glasba, vse to pa je ob cesti spremljala radovedna množica in nam veselo mahala. Nepozabno vzdušje.
Škoda sicer, da je bilo vreme oblačno in hladno, kajti po več kot šestih urah rajanja je človek že pošteno utrujen in premražen. Ko se je proti koncu ulila še ploha, smo jo na nekem mestu jaz in še dve sotrpinki taktično pobrisali iz skupine ter se odpravili v Dom rdečega križa, kjer smo bili nastanjeni. Kot nalašč smo ravno takrat bili v tistem delu mesta, tako da nam na srečo ni bilo potrebno preveč daleč hoditi. In šele ko smo malo prišli k sebi, smo se dejansko zavedeli, da je že nedelja zvečer ter da je podaljšan vikend minil kot blisk. Saj bi rade volje še ostali, ampak v v ponedeljek so nas doma čakale raznorazne obveznosti, tako da smo odpujsali domov. Prehlajeni, hripavi in utrujeni, vendar se je splačalo. 