Peter Lamut

Hmnja… kdo bi si mislil. Pa ravno jaz, ki sem še do nedavnega bil tako priden študent in sploh še nisem padel na izpitu (medklic iz publike: “Piflaaaaaar!!!” )

Spomnim se, da še nekaj let nazaj nisem imel ravno dobrega mnenja o raznih falirancih. To so bili zame v glavnem ljudje, ki so preveč zabiti (ali pa, še bolj pogosto, samo preveč leni), da bi uspeli opraviti vse izpite in na koncu spacati skupaj še tisto diplomo. Luzerji, če smo morda malo nesramni. Za nekoga, ki ima glavo na pravem mestu in mu študija ne preprečuje kakšna višja sila (npr. slabe materialne razmere ali hude težave v družini), je bilo pravzaprav skorajda samo po sebi umevno, da svojega šolanja ne bo zaključil že po srednji šoli, ampak da bo stopil (vsaj) še eno stopničko više.

Ko zdaj gledam nazaj, me takšno razmišljanje niti ne čudi. Že od malih nog (da, tudi jaz s št. 51 sem včasih imel majhne noge ) nas praktično vsi okoli nas pumpajo z idejo, da je “papir pač treba imeti”. Da se brez diplome težko kam pride (pustimo tiste priviligirance z zvezami ob strani). Da če nimaš fakultete, si v očeh šefov takoj nekaj manj vreden, pa čeprav morda v praksi znaš narediti stvari trikrat bolje kot razni napiflani teoretiki. Če v enačbo vstavimo še dejstvo, da ima večina bližnjega sorodstva univerzitetno izobrazbo, je jasno, da tudi mlada generacija po srednji šoli ne bo šla ravno obračati pleskavic v McDonald’s ali pa delati v skladišče.

Kot eden izmed predstavnikov tega podmladka in nekdo, ki je vsa leta šolanja v bistvu blestel (dobro blago se pač samo hvali ), sem se po maturi leta 2000 seveda vpisal na fakulteto. Izbral sem FRI, ker me je računalništvo pač zanimalo pa še matematika mi je vedno šla odlično od rok… no, bolje rečeno iz glave, o čemer pričajo tudi razni uspehi s tekmovanj. Ali je sploh lahko še kaj boljšega, kot študirati nekaj, kar je hkrati zanimivo, karierno perspektivno pa še talent imaš za to? Odgovor je prišel slabih sedem let kasneje, ko smo jaz in trije kolegi ustanovili svoje podjetje.

Sicer sem že od konca drugega letnika dalje 20 ur na teden ob študiju tudi delal in si nabiral praktične izkušnje, ampak čisto drugače je, ko si enkrat sam svoj šef. Šele takrat dejansko vidiš, da konec dneva, tedna, meseca ali projekta niti pod razno ni važno, ali ti je neka uradna ustanova izdala potrdilo, da imaš ustrezno znanje za opravljanje dela na svojem področju. Ne, na koncu je pomembno samo to, da je delo opravljeno. Ali je bilo hkrati tudi dovolj kvalitetno, hitro in učinkovito, pa naj presodi trg, na katerem ponujaš svoje izdelke ali storitve.

Seveda ni tako enostavno iti izven standardnih okvirov, v katere te celo življenje postavlja okolica. Človek se o tem ne odloči kar čez noč, sploh če nenehno na zavednem in nezavednem nivoju posluša splošno sprejeto mantro, ki se glasi nekako v smislu “pridno se uči in pridno študiraj, da boš dobil dobro službo in da bodo starši ponosni nate”. In potem kaj, prodaj tretjino svojega življenja najboljšemu ponudniku? Ne hvala.

Če bi diploma resnično zagotavljala udobno življenje, bi se zanjo potrudilo precej več ljudi, o tem sem prepričan. A realnost je seveda drugačna in izgubiti eno leto samo zaradi papirja samega dejansko ni smiselno. Morda se sicer komu sliši malo, a pri poslovnih idejah in projektih, ki jih trenutno imamo, je to ogromno. Se enostavno ne splača.

Žlahta pa v jok in na drevo.

This entry was posted on torek, april 1st, 2008 at 01:07 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can skip to the end and leave a response. Pinging is currently not allowed.