Olimpijada me ne zanima, ampak…
Ne vem, zakaj me letošnja olimpijada v Pekingu prav nič ne zanima. Morda zato, ker sem vsega rompompoma okoli tega že malo naveličan, saj je tako ali tako vsaka štiri leta isto, da floskul o olimpijskem duhu ne omenjam. “Važno je sodelovati… bla, bla, bla…”
Zeh. Profesionalni šport je danes pač resen biznis, to je jasno. Edini, ki bi temu še oporekali, so najbrž kakšni idealistični romantiki. Sploh pa je trenutno v firmi dela čez glavo, zato omejen prosti čas še raje izkoristim za osebno udejstvovanje v športu, kot pa da bi slednjega spremljal le po televiziji, kubanske odbojkarice gor ali dol.
Tudi letos se je vse skupaj začelo s pompozno otvoritvijo, ki so jo izvedli v nekakšnem sračjem gnezdu. Pri ognjemetu so šparali in so ga raje samo računalniško izrisali na TV ekrane, tisto malo talentirano pevko s čudovitim glasom pa so za slovesnost zamenjali z bolj luškano, ker naj bi bila prva pregrda. Da te srat prime. Čuden je ta “olimpijski duh”. Najbrž je olimpijsko tudi to, da sodniki očitno ogoljufajo švedskega rokoborca v polfinalu, potem pa mu tretje mesto še uradno odvzamejo, ker slednji čisto upravičeno popizdi in zavrne medaljo. Me zanima, če so diskvalificirali tudi sodnike? Da tepenih menihov s Tibeta niti ne omenjam - o njih se tako ali tako ne sme kaj dosti govoriti, ker bi to lahko škodilo ugledu organizatorjev…
Vseeno pa o olimpijadi nekaj moram napisati in to zaradi naših športnikov, ki so naredili raztur. Ena zlata medelja, dve srebrni in dve bronati, poleg njih pa še cel kup drugih dobrih uvrstitev, kjer je nekaterim morda zmanjkalo le malce več sreče. Po številu osvojenih medalj na prebivalca smo celo na prvem mestu in dobre možnosti imamo, da tako ostane vse do konca. To pač ni kar tako in je treba izrecno pohvaliti. Bravo naši!
Še dobro, da se je tako obrnilo, kajti sicer se mi o olimpijadi dejansko ne bi nič ljubilo napisati. 
avgust 21st, 2008 at 01:55
tehnologija vse bolj določa kako in kaj mislimo, ideologije in simbolični koncepti se tako umikajo izmerjeni statistiki. otvoritvena slovesnost me je navdušila. sredina sprejemljivega in netoleriranje ekstremnega, limitnega. tudi tuja sedmina je podvržena cenzuri, civilno oblečeni špiclji jih fotografirajo in spremljajo, da bi ja ne kaj preveč mastnega odcurljalo. med reklamami za obutev in pijačo iščem atletski duh in med dopinškimi incidenti ter multimilijonskimi pogodbami iščem inspiracijo. najdem jo v naših olimpijcih, še posebno zlatem primožu. mater, da se mi fant dopade, kot bi bil sošolec iz osnovne šole. deluje preprost, miren, pa vendar odločen in močan kot bik. dobro smo jo odnesli
avgust 25th, 2008 at 08:34
Res je tudi to, da so se nekateri naši športniki samo šlepali in zapravljali naš denar. V povprečju in glede na število prebivalcev smo pa vseeno svetovni prvaki
.
avgust 26th, 2008 at 18:41
To da smo Slovenci #1 (na splošno) sicer še vedno drži, ampak ne po število kolajn/prebivalca - ne smemo pozabiti jamajčanov (11 medalj, slabih 3 mil. prebivalcev), islandcev, pa baham…
http://www.symworld.com/medals/index.php?sort=total
avgust 26th, 2008 at 23:31
Ja, na koncu smo potem res za nekaj mest padli, ampak tudi to je izjemen uspeh. #1 smo pa itak!