Pa smo spet doma, da si odpočijemo od dopusta - 2. del
(povezava do 1. dela)
Ker organizatorji “delavnice” iz Madrida še niso prispeli, dan pa se je komaj začel, smo se z vratarjem v kampu poskušali dogovoriti, da prtljago začasno pustimo v kakšni zaklenjeni sobi. On je lomil angleško, mi malo špansko, potem pa je vse lingvistične probleme rešil velecenjeni kolega Rok Garbas, ki je ravno takrat priropotal v kamp z Diano in Elmo. Naj samo pojasnim, da je Diana njegov luškan starodobnik, s katerim se počasi daleč pride (v štirih dneh iz Sarajeva do naše ciljne destinacije), Elma pa njegova boljša ženska polovica iz Sarajeva. Toliko, da ne bo kdo tega dvojega zamešal. No in potem, ko je veseli trio prispel in smo se pozdravili, je Garbas vprašal vratarja, ali lahko avto začasno parkira v kampu, slednji pa ni kompliciral in je samo gladko odvrnil “Pa može, naravno.”. Skratka pričaj srpski, da te celi svet razume. Zakaj neki bi komplicirali z drugimi jeziki. 
Ko smo stvari dali na varno, smo po hitrem postopku odbrzeli na plažo. Seveda ne zato, da bi se kopali in sončili (to je na morju samo nujno zlo), temveč zato, da se ga za dobrodošlico malo napijemo. Bolje rečeno napijejo, kajti jaz sem iz tega izvzet. Abstiniram namreč že več kot osem let. Prisežem pri slastnem kebabu, da sem se dejansko prišel sončit in kopat, majke mi. Čez nekaj časa je potem sonce postalo že malo premočno pa še želodec je začel kruliti kot pujs ob koritu, zato sem v mesto odšel na lov za hrano. Ko sem se vrnil, je bila moja družba že zelo veselo razpoložena, nakar smo se jaz sit, oni pijani vsi skupaj pa zelo zadovoljni vrnili v kamp.
Tja so medtem že prispeli tudi nekateri drugi udeleženci počitnic, med njimi odprava, ki je pripeljala moj šotor in zložljiv stol. Postavili smo bazni tabor na nekaj deset metrih nadmorske višine in začeli z aklimatizacijo (beri: še drugi so se ga malo napili). Sploh potem zvečer, ko smo šli ven, je bilo še bolj zanimivo. Družba je bila ravno pravšnja mešanica starih fac ter novih obrazov, ki so prav tako bili face, kot se je hitro pokazalo. Začelo se je torej povsem po pričakovanjih, še celo hrane je bilo dovolj. Nasploh je bil prvi vtis odličen. Velika peščena plaža (OK, pustimo to, da potem s sabo zmeraj neprostovoljno odneseš pol kile mivke v riti…), lepo vreme, živahno mesto s številnimi hoteli, trgovinicami, restavracijami, lokali in nočnimi klubi, povoprečna starost turistov pa najbrž ne več kot 25 let. Skoraj nobenih družin z vreščečo razvajeno mularijo ter fotrom, ki ima že vseha “polhn k… ufer”, da ne omenjamo raznih nergajočih upokojencev, ki si jih lahko preštel na prste mizarjeve roke. Pravzaprav so bili tako redki kot babe brez celulita, tako da nas mladih nikakor niso motili. 
Ko smo že pri ženskah… povprečna obiskovalka plaže je izgledala nadpovprečno dobro. Nasedlih kitov takorekoč nismo opazili, po drugi strani pa je bilo moč videti neobičajno veliko mladih in porjavelih srnic, ki jim ni nagajal izpadni korak, vsaj ne pretirano. Pri vsem skupaj sem morda progrešal samo še kakšno izposojevalnico wind surfov, imeli so namreč samo nekaj za otroke (pa to ne takšne 100-kilske, kot sem jaz). Baje so imeli nekaj v sosednjem zalivu, ampak tisto je bilo malo predaleč. Od športnega dela počitnic tako ni bilo nič, kar je škoda, saj je skoraj vsak dan pihal precej dober veter. Bo treba pač še septembra kam iti za en teden.
V tretjem delu pa potem še kaj več o pena partyju, obisku lunaparka ter o moji neprostovljni avdiciji za mladinski film Poletje na školjki…