Peter Lamut

Če se neka skupina objektov imenuje Tehnološki park Brdo (poudarek na tehnološki), to še ne pomeni, da je pa tam tehnično vse brezhibno. Tudi tam se namreč vsake toliko pokvari kakšna povsem običajna stvar. Lep primer tega je bil v petek, ko je v naši stavbi (mislim, da je označena kot stavba 3) na vseh sekretih zmanjkalo vode v kotličkih. Pa ne na način, da vode ni bilo v celotni stavbi, kajti iz pip je čisto lepo tekla, tudi iz tistih na WC-jih. Prikrajšani so bili le in samo kotlički za izplakovanje.

Na videz nedolžna zadeva je kmalu začela smrdeti do neba. Dobesedno. Predstavljajte si, da človek po obilnem kosilu v Polni skledi (slava tamkajšnjim kuharjem!) začuti potrebo, da se tako mimogrede še malo userje. Pač za večjo lahkotnost bivanja. Potem pa, ko je transakcija nad školjko izvršena, zgrožen ugotovi, da ne more zabrisati sledi za seboj, obenem pa grozi nevarnost, da lahko vsak hip nekdo vstopi in te zaloti. Res neprijeten občutek, ko si glavni osumljenec na kraju zločina. Škodo za silo omiliš tako, da na dokazni material zmečeš goro toaletnega papirja, vse skupaj pokriješ s pokrovom, nato pa jo jadrno popihaš nazaj v pisarno in se pretvarjaš, da nisi bil ti. Obenem se tudi močno zabavaš, ko čez nekaj časa v pisarno prihrumi Dejan Murko in totalno popeni, kdo neki na stranišču ne zna potegniti vode za sabo.

A to še ni vse. Naslednji pripetljaj se je zgodil v nedeljo, ko sva jaz in velecenjeni kolega Nejc čez vikend delala nadure. Na enem projektu je pač bilo nujno narediti še nekaj stvari. V poznih popoldanskih urah je Nejc odšel domov, jaz pa sem še malo ostal, da dokončam nekatere malenkosti. Ko sem s tem končal, sem začutil klic narave in se odpravil na WC, tam pa sem nenadoma zaslišal nenavadne zvoke. Nekakšno piskanje in butanje po vratih, ki je prihajalo iz smeri dvigala. Razlog? Dvigalo se je pokvarilo, notri pa je ostal Nejc, ki je na vsak način želel priti ven. Razumljiva težnja, saj se mu je mudilo domov na piknik, še bolj kot to pa na WC. In to zelo. Situacija je bila torej precej kritična. Minute so se najbrž vlekle kot ure in še enkrat se je potrdila Einsteinova teorija relativnosti. Namreč ko te po Smolarju “orenk scat tišči”, je dolžina minute zelo odvisna od tega, na kateri strani vrat se takrat nahajaš…

Še dobro, da Nejc ni odšel kot zadnji, kajti v tem primeru bi verjetno moral v dvigalu kar prenočiti. Signala za mobitel tam ni bilo, alarma v dvigalu pa tudi ni nihče slišal, saj so neke žice, kot se je kasneje ugotovilo, bile napačno zvezane in se zadeve ni slišalo v pisarni upravnika stavbe, kjer naj bi se (vsaj teoretično) nahajal varnostnik ali neka druga dežurna oseba. Mimogrede, ko sem poklical na telefonsko številko, ki je napisana v dvigalu, se ni javil nihče. Odlična organizacija, ni kaj. Še dobro, da imamo pri nas vrle gasilce, ki so se odzvali na klic in potem z orodjem odprli vrata in iz dvigala rešili nesrečnika. Za piko na i po reševalni akciji dobim še SMS, v katerem Nejc javlja, da je ostal ujet v dvigalu in da rabi pomoč. Njegov mobitel je namreč sporočilo lahko poslal šele potem, ko je tudi sam prišel na svobodo in na svež zrak signal.

Vseh porodnih težav v Tehnološkem parku očitno še niso odpravili, ampak važno je, da kakšnih hujših posledic takšni in podobni pripetljaji niso imeli. Morda malo slabe volje, vendar kasneje tudi kar nekaj smeha, ko se jih spomnimo za nazaj.

Nekega večera sta dva parčka igrala poker. Janezu je padlo nekaj kart na tla. Sklonil se je, da bi jih pobral, ob tem pa je opazil, da Frančkova žena Jožica pod obleko nima spodnjih hlačk. Vržen iz tira se je ob dviganju z glavo še zadel ob rob mize in nato ves omotičen odtaval v kuhinjo po kozarec vode, da bi si ohladil pregreto glavo. In glej ga zlomka: Jožica je prišla za njim in ga zapeljivo vprašala:

“Si tam spodaj videl kaj zanimivega?”

Popolnoma šokiran nad njeno direktnostjo ji Janez odvrne, da v bistvu pa res. Nakar Jožica poreče: “Tisto lahko dobiš, vendar mi boš moral plačati 200 EUR”.

Po nekajminutnem premisleku o morebitnih moralnih in zlasti finančnih zadržkih Janez sklene, da le-teh ni in da je več kot zainteresiran. Jožica mu naroči, naj se oglasi v petek popoldne, ker njen mož Franček tega dne sestankuje do poznih večernih ur.

Teden se hitro obrne in že je tu petek. Janez ves neučakan zdrvi k Jožici, plača omenjeno vsoto, nakar se v spalnici izvrši še fizična plat transakcije. Janez zadovoljen z opravljeno nalogo kmalu po tem zapusti prijateljevo hišo. Ko se zvečer Franček vrne iz službe, se srepo zazre v Jožico in izstreli kot iz topa:

“Je bil danes popoldan pri tebi Janez?”

Jožica prebledi: “Da, res je bil tukaj, prišel me je pozdraviti na poti iz mesta.”

Srce se ji je skoraj ustavilo, ko je mož nadaljeval: “Ti je dal 200 EUR?”

Sedaj ji je postalo jasno, da je moral nekako izvedeti. Vdana v usodo si je nadela svoj najhladnejši pokeraški izraz in flegmatično odvrnila:

“Da, res mi je dal 200 EUR.”

Frančkov obraz se je nepričakovano razlezel v dobrohoten nasmeh:

“Odlično! Upal sem, da ti jih bo dal. Dopoldne se je namreč oglasil pri meni v službi in si sposodil 200 EUR, hkrati pa obljubil, da se bo še popoldne oglasil pri tebi in jih vrnil.”

In temu, dragi prijatelji, se reče biti pravi pokeraš!

Pa smo jo preživeli, elektrijado namreč. Zame je bila to druga, sicer pa skupno že 48. elektrijada po vrsti. Še malo pa bomo dočakali jubilejno 50., na kateri bo udeležba takorekoč obvezna. Da pa ne bomo padli iz ritma, bo seveda vmes treba iti tudi na 49., po vsem skupaj pa še na kakšno, da se jih bom udeležil vsaj pet. Treba ga je srat, zdaj dokler si še mlad ali kako že poje Boštjan Konečnik v svojih poskočnicah.

Za spremembo tokrat ne bom začel na začetku, ampak na koncu. Domov smo prišli v soboto zvečer in kot se za en teden dopusta spodobi, smo se vrnili vsi utrujeni, neprespani, hripavi, ne čisto prisebni, a z moralo na višku. Skratka konkretno smo šli “u kurac”, kot se temu reče v strokovnem žargonu. Tudi v nedeljo se potem nisem ravno naspal, saj je bilo treba gledati dirko Formule 1 (tokrat je bila res dobra), potem sem se moral razveseliti, da so laptop popravili, nakar je sledilo še manjše razočaranje ob spoznanju, da sem postal lastnik svoje prve nepremičnine. Avto namreč ni hotel vžgati, sploh ni bilo nič življenja v njem.^[1] Skratka zgodilo se je toliko stvari, da sem se potem v ponedeljek privlekel v firmo v slabšem agregatnem stanju kot takrat, ko sem jo za en teden zapustil - ne glede na to, da je bil odhod ob dveh zjutraj in da se na avtobusu nekako ne da normalno spati. Še posebej ne potem, ko v Mariboru pobereš tudi drugi del ekspedicije, ki potem celo pot veselo rogovili in zavija s svojim precej zabavnim štajerskim naglasom.

“Čuj ti, ka bomo še enega ruknili?”
“Nea zaj, jas sn že čisto fertik…”
“PIJ, SN REKO, KAKI DED PA SI!”
“Ma vreji, daj sem toti glaž pa nea se mi tak na uhe dreti…”

Po takšnih in drugačnih zabavnih dialogih in številnih postankih za praznjenje mehurja smo malo pred kosilom prispeli v toplice Banja Vrućica (3km iz Teslića), kjer se je elektrijada odvijala letos. Prvi vtis sploh ni bil slab, vreme je bilo zelo toplo (že blizu 30°C), okolica zelena in urejena, na hotelu, v katerega smo se kasneje strpali, pa so se bohotile kar štiri zvezdice. Na pogled super, čeprav smo kasneje ugotovili, da bi bili že štirje kraki na eni zvezdici čisto preveč.^[2] Pustimo to, da so bile sobe majhne, saj smo v njih tako ali tako samo spali, kolikor smo pač utegnili. Glavni problem je bila kopalnica, kjer je zmeraj, ko je kdo izmed sosedov odprl vodo, iz cevi kapljala in curljala voda. Sicer čisto po malem in neopazno, a dovolj, da je na tleh nastala luža, v katero si nato nič hudega sluteč stopil. Po možnosti ravno takrat, ko si si nadel sveže nogavice. Poleg tega je imela sobarica namesto velikih jošk in zaobljene zadnjice samo šop brkov pod nosom, kar prav tako ni prispevalo k estetskemu videzu hotela.

Skurcati moram tudi hrano, kajti porcije so bile majhne in kvečjemu srednje prebavljive, kar nekajkrat pa tudi preveč mastne v smislu pečenega krompirčka, ki je namesto v omaki plaval kar v olju. Še dobro, da je bila v bližini trgovina s prvo pomočjo, kjer se je človek lahko oskrbel z zalogami kruha in Gavrilović narezki. Zelo so hvalili tudi čevapčiče v bližnji kafani, ampak jaz jih nekako nisem utegnil okusiti, je zmeraj nekaj prišlo vmes. Rezultat vsega skupaj je bil, da sem v enem tednu shujšal dve kili, zdaj pa se že od nedelje bašem kot nor. Že tako velik apetit se mi je še dodatno povečal.

Vendar če odmislimo zgoraj naštete nevšečnosti, je bil teden pod črto gledano zelo kul. Zakaj tako pa v nadaljevanju.

1. Izpraznil se je akumulator, pa čeprav je čisto nov. Kar nekaj. (←)
2. To slikovito ponazoritev sem ukradel od Edota, ki si jo je sicer originalno izmislil, ko je pisal dnevni bilten o dogajanju na elektrijadi. Ni moja. (←)

(opomba: prejšnjo nedeljo vica ni bilo, ker je tik pred zdajci crknila matična plošča v prenosniku, potem pa sem jo že popihal na elektrijado, kjer pa se mi z internetom nekako ni ljubilo ukvarjati )

Nekega dne je k zdravniku prišel moški in potožil, da ga mučijo hudi glavoboli. Po dolgem pregledu mu je zdravnik pojasnil, da njegova jajca na nek način premočno pritiskajo na spodnji del hrbtenice, zaradi česar se potem pojavljajo glavoboli. Zdravnik je zaključil, da bo jajca žal najverjetneje potrebno amputirati.

Moškemu se je to vseeno zdel malo preveč drastičen poseg, zato je odšel do drugega zdravnika, da dobi še njegovo mnenje.

“Jajca vam pritiskajo na hrbtenico, kar povzroča glavobole,” mu je pojasnil tudi ta. “Treba jih bo amputirati.”

Naposled se je moški le vdal v usodo in se odločil, da bo na operacijo šel. Odšel je do prvega zdravnika, kjer so opravili poseg.

Nekaj mesecev kasneje, ko se je moški sprehajal po mestu, je naletel na krojačnico. Ker je že nekaj let nosil iste obleke, se je odločil, da je sedaj čas za nekaj novega. Vstopil je in krojaču pojasnil svoje želje. Slednji ga je premeril s pogledom in dejal:

“Stavim, da nosite hlač velikosti 83×30.”

“Neverjetno,” se je začudil moški, “kako neki ste vedeli?”

“To je moj posel,” se je nasmehnil krojač.

Ko sta našla hlače, ki so se moškemu odlično prilegale, ga je krojač še enkrat ocenil in mu natančno povedal pravo velikost srajce zanj, čeprav ga pred tem sploh ni izmeril.

“To je pa res imenitno! Kako ste vedeli?” je bil znova začuden moški.

“To je moj posel.”

Kmalu je krojač moškega popolnoma oblekel v elegantno obleko s pripadajočimi čevlji, ne da bi ga sploh izmeril. Vse mere je že v prvo zadel. “To je moj posel,” je vsakič pojasnil.

Na koncu se je moški odločil, da si želi še novo spodnje perilo, s katerim bi se udobno počutil v svoji novi obleki.

“Stavim da nosite velikost 38 srednje,” je dejal krojač, potem ko je moškega samo ošinil s pogledom.

“Ha, tu se pa motite!” je rekel moški. “Moja velikost je 32 srednje.”

“To je nesmiselno,” je odvrnil krojač. “Če bi nosili perilo velikosti 32 srednje, bi vam jajca preveč tesno pritiskalo ob hrbtenico, kar bi potem povročalo hude glavobole.”

Pa smo dočakali! Po enem letu in enem tednu se bo v avtobus zbasala četica študentov, ki se bodo nato en teden družili s podobnimi četicami študentov iz drugih držav. Tokrat bo masa ljudi za slab teden napolnila toplice Banja vrućica v Tesliću v Bosni.

Plan je podoben kot lani - na fuzbal tekmah se bomo drli kot jesiharji in vzpodbujali našo ekipo, da ubrani lanski naslov, s seboj bomo ponovno pripeljali svoje ozvočenje in hotel vsako noč spremenili v mega disko, ogledali si bomo, kako razširjena je med žensko populacijo epidemija izpadnega koraka letos pa verjetno se bomo tam doli mimogrede domislili še marsikatere neumnosti.

In cena? Vse skupaj pičlih 100€ za prevoz, nastanitev, 3 obroke dnevno in neskončno zabavo. Ni da ni.

Seveda taki dopusti pomenijo, da je pred tem potrebno v firmi opraviti veliko dela, sploh če vemo, da se nek projekt bliža h koncu. Ampak človek z veseljem dela kakšen teden malo (veliko) več, če ve, da bo potem en teden delal malo manj. No, hm, takorekoč nič. Pustimo tu možnost, da bo ravno ob nepravem času potrebno kakšno stvar izredno popraviti, to ti je pač programiranje. Zmeraj lahko kaj odpove, ko najmanj pričakuješ. Ampak ker bom zaradi tega laptop imel s sabo, bom morda že sproti napisal kakšno poročilo o dogajanju tam doli in ne šele čez en teden, ko se vrnemo.

Neka ženska se je odločila, da si kupi hišnega ljubljenčka, ki bi ji krajšal čas dneve, ko je sama doma. Odločila se je, da si kupi papigo, saj bo z njo manj dela kot s psom pa še zabavno bo, ko bo govorila. Odpravila se je v prodajalno z domačimi živalmi in že tekoj na vhodu videla veliko pisano papigo. Prodajalca je vprašala za ceno in presenetljivo je bila precej nizka - samo 50€. Ženska ni dolgo premišljevala in se je hiro odločila, da jo vzame.

Pred nakupom jo je lastnik opozoril: “Vseeno pa morate vedeti, da je ta papiga včasih živela v bordelu, zato zna občasno govoriti precej vulgarne stvari.”

Kljub manjšim pomislekom se je ženska vseeno odločila, da papigo vzame. Bila je pač preveč lepa.

Ko je prinesla kletko domov, jo je postavila v dnevno sobo, nato pa čakala, da bo novi prebivalec hiše kaj rekel. Ni ji bilo potrebno dolgo čakati, kajti ko se je ptica razgledala po sobi, je pogledala še žensko in rekla:

“Nova hiša, nova madam.”

Ženska je bila sicer malo šokirana nad namigovanjem papige, vendar je menila, da je po svoje stvar kar zabavna. Nekaj ur kasneje sta se iz šole vrnili njeni najstniški hčerki. Ko sta si ogledali ptico, ju je slednja ošvrknila s pogledom in nato rekla:

“Nova hiša, nova madam, nove kurbe.”

Hčerki in njuna mama so bile prvi trenutek malo užaljene, nato pa so se začele smejati, saj je bila vsa situacija pravzaprav na smrt zabavna. Še nekaj ur kasneje se je domov vrnil tudi mož.

Papiga se je zazrla v njega in veselo rekla: “Nova hiša, nova madam, nove kurbe, isti stari obrazi. Čau, Brane!”

Če kritiziraš, moraš za protiutež znati kdaj pa kdaj tudi pohvaliti. Ena izmed tistih, ki si to resnično zasluži, je recimo Allison Stokke:

Mlada, lepa in športna. Po mojem mnenju gladko premaga vse načičkane barbike, shujšane manekenke in wannabe estradnice a lá Alma in podobne.

Vsi vemo (no ja, vsaj velika večina), da občutek pri seksu s kondomom kljub vsej ultra tankosti, s katero se proizvajalci hvalijo, vseeno ni čisto “pravi”. Pogosto se stvar primerja z lizanjem sladoleda skozi okensko steklo ali pa z ovohavanjem vrtnic skozi gas masko. Kljub tej pomanjkljivosti pa je lahko stvar še kako koristna. Kdor se zaščiti odpove, namreč igra rusko ruleto, pri kateri so možnosti preživetja resda občutno večje kot 5/6, a še vedno premajhne, da bi se splačalo. Da je stvar še hujša, se ob smoli igra ne konča v trenutku, temveč lahko zaključek traja tudi leta, vmes pa lahko mimogrede ustvarimo še kakšnega poraženca, ne da bi se sploh zavedali.

Kolega je naredil zanimiv ekspriment, kako hitro bi se virus HIV lahko širil po svetu, če bi bili vsi malomarni. Izdelal je zanimivo spletno stran, ki to beleži. In zdaj pozor! Vsi, ki hočete seksati z mano, imate zdaj enkratno priložnost za to! Sicer bo res zelo na hitro in virtualno, vendar pa ne bom gledal na izpadni korak in odvečno salo, ma kaj to, še na spol ne bom gledal, hehehe. Pa še računal ne bom nič. Vse, kar morate storiti za brezplačen virtualen seks brez kondoma, je to, da kliknete na naslednjo povezavo:

Ste kliknili? Bilo je kratko, a sladko. Sploh o slednjem sem prepričan. Aja, pa mimogrede ste se še virtualno okužili z virusom HIV, jebiga. Od zdaj naprej ga lahko tudi vi prenašate na druge, samo na strani poiščite povezavo generirano samo za vas in jo razpošljite naokoli vsem svojim prijateljem, da bodo kliknili nanjo. Potem pa se samo še zleknite na stolu in opazujte, kako se virus širi naprej in koliko škode bi potencialno ustvarili, če bi šlo zares.

Da tisti graf na strani kar človeku kar za misliti.

Sivolas moški pride k spovedi in reče duhovniku: “Oče, star sem 80 let, vdovec z enajstimi vnuki. Prejšnjo noč sem v mestu srečal dve čudoviti stevardesi. Odpeljali sta me domov in seksal sem z obema hkrati. Dvakrat.”

Duhovnik ga vpraša: “Sin moj, kdaj pa ste bili nazadnje pri spovedi?”

“Pravzaprav nikoli, sem namreč Žid,” odvrne moški.

“Zakaj mi pa potem govorite o tem?”

“Jaz to vsem govorim!”

Na veliko razočaranje svojih številnih oboževalcev je talentirani pevec včeraj skočil v zakonski stan. Vendar jih je bolj kot to, da je sedaj oddan, zmotilo dejstvo, da si je za partnerja izbral žensko. “Počutim se izdanega,” je nekemu novinarju potožil naključni obiskovalec kluba Tiffany, ki je želel ostati neimenovan. “Rane na srcu se namreč celijo veliko počasneje kot tiste na danki, višek vsega pa je, da zdravstveno zavarovanje tega sploh ne pokriva. Tak sistem je krivičen in zato mislim, da bi morala ministrica odstopiti,” je še dodatno pogrel to že tako ali tako dovolj toplo politično témo, vse skupaj pa podkrepil še z razburjenim kriljenjem z rokicami.

Štajerski slavček^[1], kot ga mediji dostikrat imenujejo, se na poroki s takimi malenkostmi seveda ni obremenjeval. V mariborski stolnici je veselo zažgolel usodni “da” in brez omahovanja poljubil izbranko Majo, a kljub temu so se kmalu zatem pojavile govorice, da je globoko v sebi ženin še vedno razdvojen. Vzrok za ugibanja je najverjetneje naslednja fotografija, ki je nastala takoj po poročnem obredu:

Na njej se jasno vidi, da se je eden izmed varnostnikov z lepim Damjanom zelo zbližal, pa čeprav samo za nekaj trenutkov, slednjemu pa se je ob tem na obraz prikradel širok nasmeh. Gotovo je srečen, ker je moški.

Ali gre pri tem za kaj več ali so to samo zlobna natolcevanja in tipična slovenska nevoščljivost, bo pokazal čas, zaenkrat pa lahko mladoporočencema samo čestitamo in obenem Damjanu zaželimo, da bo na svoje koncerte kmalu začel privabljati več obiskovalcev kot jih je svoje čase legendarni Zlatko Dobrič. Torej več, kot jih lahko preštejemo na prste mizarjeve roke.

1. Po mojem laičnem mnenju bi mu lahko mirne duše rekli celo maestro. (←)