“Ta razred je tako slab v matematiki, da vas bo gotovo vsaj 70% na maturi padlo,” se nad enim izmed četrtih letnikov huduje profesor na gimnaziji.
Se zasliši iz zadnje vrste: “Hahaha, pa saj nas toliko sploh ni!”
Dva pivska prijatelja se pogovarjata, kakšne probleme jima povzročata ženi, če se kdaj preveč pozno vrneta domov. Prvi potoži:
“Sploh ne veš, kakšne probleme imam. Lahko sem še tako previden, ko pridem ponoči domov, ampak žena se čisto zmeraj zbudi in potem je eno samo kreganje. Pa naredim res vse, poslušaj:
Taksiju naročim, naj me pripelje eno ulico stran in grem potem peš do hiše, da je hrup avtomobila ne bi zmotil. Previdno odklenem in vrata čisto počasi odprem, da ne bi zaškripala. Previdno jih tudi zaprem, da čisto nič ne zaloputnejo. Sezujem si čevlje in grem bos gor do spalnice, čisto počasi, po prstih, da se nič ne sliši. Točno vem, na katere stopnice ne smem stopiti, da ne bi kaj zaškripalo.
No in potem se pritihotapim v sobo, želim potihem smukniti v posteljo, a žena je že budna in me začne nadirati, zakaj sem spet pijan, kje sem bil toliko časa, da ona tega ne bo več prenašala … skratka štala in jih potem še tri dni poslušam.”
Drugi odločno zmaje z glavo:
“Ne, ne, ne, čisto narobe se lotiš stvari. Glej, ti bom povedal, kako jaz to naredim:
Pridem s taksijem in vozniku zadnji hip povem, kje je moja hiša, tako da sunkovito ustavi in gume zacvilijo. Glasno se poslovim od njega, stečem do hiše, kjer parkrat pobutam po vratih, nato pa jih napol na silo odklenem in za sabo zaloputnem, da se strese cela hiša. Kar v čevljih odtopotam gor, da se vsak korak dobro sliši, nato pa planem v spalnico, lopnem ženo po riti in se zaderem:
‘ŽENA! KAJ JE ZDEJ, A BOMO KEJ FUKAL?!’
Pa se dela, da spi …”
Kateri je najmanj občutljiv del penisa?
Moški!
Katera je najslabša afriška reprezentanca na svetovnem nogometnem prvenstvu v JAR?
Francija.
Sredi poletja je v bar vstopila neprivlačna in prepotena ženska, kateri se je že na daleč videlo, da verjetno prihaja iz bolj ruralnega okolja. Oblečena je bila v lahko poletno obleko brez rokavov in ko je dvignila roko, se je jasno videlo, da ima pod pazduho pravo džunglo iz dlak. S prstom je pokazala na vse pristone in rekla:
“Kateri izmed vas moških bo dami kupil pijačo?”
Vsi v baru so presenečeno utihnili, nato pa so se začeli nelagodno presedati. Izogibali so se očesnemu kontaktu in jo poskušali ignorirati. Naposled pa se je le oglasil pijanček, ki je sedel zdaj v kotu. Z roko je udaril po mizi in glasno rekel:
“Jaz bom balerini kupil pijačo!”
Natakar je ženski nalil pijačo, ona pa se je usedla za bližnjo mizo in začela piti. Ko je popila do konca, se je ponovno obrnila k vsem prisotnim, pokazala na njih s prstom, s čimer je še enkrat razkrila svojo kosmatost pod pazduho.
“Kateri izmed vas moških bo dami kupil pijačo?” je vprašala.
Znova se je oglasil pijanček v kotu, udaril po mizi in odločno rekel:
“Jaz bom balerini plačal še eno pijačo!”
Ko ji je še drugič postregel, je natakar pristopil k pijančku in diskretno dejal:
“Če ji želite plačati pijačo, je to seveda vaša stvar, ampak zakaj neki jo kličete balerina?”
Pijanček mu je odvrnil: “Kolega, v mojih očeh je vsaka ženska, ki lahko dvigne nogo tako visoko, gotovo balerina.”
Za koga bo požigalec navijal na SP v fuzbalu?
Za Švico, fuL!
(povezava do 1. dela in 2. dela)
Torej fuzbal … rekli smo že, da je bilo treba tudi letos doseči pomemben uspeh, kajti tudi to je eden izmed faktorjev fenomenalnosti elektrijade. Na prvi tekmi se je začelo z 0:2, končalo pa s 4:2, vendar kljub zmagi igra naših ni bila prepričljiva. Na drugi tekmi je bilo že bolje (ne vem več rezultata), v tretji (in zadnji) tekmi predtekmovanja pa smo nasprotnike povozili s kar 12:0. V svoji skupini smo tako gladko osvojili prvo mesto, glede na prikazano pa smo si veliko obetali tudi od nadaljevanja.
Seveda smo tudi navijači prispevali svoj delež. Na vseh tekmah naših smo se drli, skakali, vpili, plesali, vendar ne kaotično temveč organizirano. Tisti, ki je trenutno imel megafon, je prek njega usmerjal navdušeno množico, ki je glasno skandirala navijaška gesla. To ni ostalo neopaženo in Poljaki so nas celo prišli prosit, da jim pomagamo navijati tudi na njihovi tekmi, kar smo z veseljem sprejeli. V zameno so zato tudi oni navijali na naših tekmah in naša navijaška množica se je s to uvoženo sezonsko delovno silo še dodatno okrepila. No, največji hit pa so gotovo bili navijači, ki so celotni stvari dodali nekaj podalpskega pridiha. S sabo smo namreč imeli nekaj starih smučarskih palic, smuči ter ostale smučarske krame (kape, smučarska očala, rokavice …) in seveda so se vsi želeli slikati z nami. Še enkrat znova smo bili Slovenci unikatna atrakcija.
Skozi četrtfinale smo potem še dokaj mirno prišli, zmaga ni bila nikoli vprašljiva, v polfinalu pa se je odvila prava drama. Uuuuuuuuuuuuuuulalalalala!!! Če bi komentiral kakšen Ališič, bi se verjetno kar onesvestil. Igrali smo namreč proti enemu izmed favoritov - Beogradu. Po dobri igri smo še nekaj minut pred koncem vodili z 2:0, potem pa katastrofa. Na hitro smo dobili dva gola, čas se je iztekel in zanesljiva zmaga se je spremenila v loterijo penalov. Seveda smo morali prva dva poskusa grdo zastreljati, oni pa so svojga zadeli in se že pripravljali na svoj drugi strel …
… pa da zadevo skrajšamo: drugi strel je golman branil, v tretji seriji smo ponovno zadeli in oni zgrešili (izenačenje), v četrti seriji enako (vodstvo!!!) in ko smo zadeli še v zadnji seriji, je množica čisto ponorela. Sicer pa kaj bi razlagal, če obstaja tudi video! Začne se ob koncu tretje serije, ko so streljali še Beograjčani:
Naj samo povem, da video ne zajame niti pol tiste nore atmosfere, ki je dejansko bila na terenu, ampak za občutek bo.
Sledil je še veliki finale, rezultat pa se da ugotoviti z naslednjega posnetka po tekmi:
Ja, zmagali smo z 2:0, ponovili uspeh izpred treh let, nato pa smo oddrveli nekaj na plažo nekaj 10m stran, kjer se je 3/4 ljudi vrglo v morje. Fenomenalno! 
Pa je bilo potemtakem sploh kaj, kar bi lahko skurcali? (poleg riti večine žensk, jasno 
)
Pravzaprav je bilo. Ena stvar je bila hrana. Čeprav smo imeli poln penzion, se samo od tega ni dalo preživeti, saj so bile porcije obupno majhne. Skratka še huje kot v nanizanki Spizdi iz zapora, kjer zaporniki za pod zob dobijo normalne količine, verjetno pa tudi repete, da se le ne bi začneli usajati. Na srečo so nas reševale poceni pleskavice (že od 1,5 EUR dalje!), tako da smo redne obroke obravnavali kot predjed, omenjene dobrote z žara pa kot glavno jed in sladico v enem - pleskavice so namreč bile res odlične.
Druga stvar, ki ni sodila v celotno sliko pa je bil incident, ko so predzadnji večer na žur uleteli neki lokalci in iz živega dolgčasa začeli gnjaviti DJ-ja, mu celo groziti, na koncu pa so nekateri izmed naših bili celo nekoliko tepeni. Res škoda, da sem ravno 10 minut pred tem odšel na pleskavico, kajti v nasprotnem primeru bi bil tepen nekdo drug. 
Ampak pustimo to. Zadnji večer je vse skupaj varovalo kar lepo število policajev, tako da je bil mir - no, vsaj kar se tovrstnih incidentov tiče, žur sam je seveda potekal na polno. Evo slike od jutra pred odhodom:
Z vremenom smo imeli srečo, bilo je dovolj toplo, predvsem pa je kljub nekaterim drugačnim napovedim večinoma sijalo sonce. Če je že bilo bolj oblačno, pa vsaj deževalo ni, razen morda 2x za 20 minut. Pod črto gledano se je tako tudi letos praktično vse idealno poklopilo - poleg vremena še fuzbal, žuri, lokacija ob morju in pa seveda odlična družba. Je bilo torej bolje kot 2007?
Težko reči. Obe elektrijadi v Čanju sta namreč bili TOP SHIT, težko si predstavljam, da bi lahko bilo še bolje. Smo pa letošnje cilje definitivno izpolnili, leto 207 smo najmanj dosegli in morda celo presegli. Vprašanje, ki se tako postavlja, je, ali na elektrijade sploh še hoditi ali se morda raje posloviti na višku. Velik del zlate generacije (neskromno rečeno 
) je namreč prilezel že zelo blizu zaključka študija in marsikoga naslednje leto ne bo več. Bolj noro naslednjič skoraj zagotovo ne bo, kvečjemu bo slabše, sploh ker so se standardi in pričakovanja močno zvišali. Sicer bi bilo lepo iti še enkrat, da spravimo pod streho še peto udeležbo na elektrijadi (pet je takšna lepa številka), ampak na silo iti pa tudi nima nekega smisla. Bomo videli, je rekel Stevie Wonder, verjetno bo veliko odvisno tudi od izbire lokacije za 2011. Skoraj obvezno se mora zadeva odvijati ob vodi in zanimivo bi bilo, če bi zopet izbrali Ohrid. Kakor sem slišal, je lokacija na nivoju, sploh pa človek potrebuje nek izgovor, da gre končno enkrat tudi v Makedonijo pogledat, če smo že ravno obdelali tudi vse ostale dele bivše Juge.
V baru so ga skupaj pili zdravnik, odvetnik in motorist. Pogovarjali so se o svojih ženah.
“Za rojstni dan ji bom kupil krznen plašč in diamantni prstan,” je med pitjem vina dejal zdravnik. “Na ta način, če ji plašč ne bo všeč, me bo kljub temu še vedno imela rada, saj bo dobila čudovit prstan.”
Odvetnik je popil malo martinija in nadaljeval:
“Jaz pa bom ženi za rojstni dan kupil najnovejšo obleko znanega modnega kreatorja in zlato zapestnico. Na ta način, če ji obleka ne bo všeč, me bo kljub temu imela še vedno rada, kajti dobila bo prekrasno zapestnico.”
Motorist, ki je medtem popil svoje pivo, je na to pripomnil:
“Jaz bom pa ženi kupil majico in vibrator. Na ta način, če ji majica ne bo všeč, se lahko jebe!”
(povezava do 1. dela)
Glavni žur plac je bil tako naš in že prvi večer smo se, to lahko neskromno rečem, izkazali. Resda smo lahko glasbo navijali samo do nekje pol štirih zjutraj (potem niso več pustili), ampak potem se je žur nadaljeval še po sobah in nazadnje smo, če se prav spomnim, šli spat šele okoli pol sedmih zjutraj. Zunaj se je namreč definitivno že danilo in ptiči so se začeli dreti. No, slednje pa ni prav nič zmotilo kolega iz Bosne, ki so ga med spanjem iz tople sobe prenesli na stopnišče na svež zrak. Pač da se človek malo zlufta, saj razumete. Verjamem, da so mu želeli le dobro.
Sicer pa jo je omenjeni osebek še dobro odnesel. Nekaterim, ki so prehitro omagali, s(m)o na primer nalakirali nohte z živo rdečim lakom, da bi jim še teta Justi bila zavistna, enega pa so s posteljo vred odnesli kar na plažo in se tam slikali z njim v profesionalni foto seansi.
Kljub zabavnosti omenjenih vragolij pa to ni bilo nič v primerjavi z eksperimentalno splovitvijo avtomobila-podmornice. Mešana skupina nadebudnih srbskih in hrvaških mladih raziskovalcev je namreč presegla mednacionalna trenja ter nekega jutra z združenimi močmi izvedla pravi pravcati eksperiment. Želeli so ugotoviti, ali se z belim avtomobilom po morju lahko pride do Italije.
Ugotovitev: Načeloma bi se najbrž dalo, če bi bila oddaljenost škornja nekoliko manjša. Pod črto pa lahko posksus definitivno označimo kot uspešen, saj so pred policajem in njegovim pendrekom uspeli spizditi prav vsi. Še sreča, da se je to dogajalo v Črni gori, kjer se ljudem načeloma ne da preveč naprezati, sploh pa ne ob tako zgodnjih urah.
Da je bil žur res dober, priča dejstvo, da sem v prvih štirih dneh skupaj spal le 14 ur, kar je v povprečju celo manj, kot sem spal na absolventu. Navadno potrebujem nekje 9-10 ur spanja, da normalno funkcioniram, in edini način, da zdržim z manj počitka, je ta, da me pokonci drži dogajanje. Očitno je slednje moralo biti zelo na nivoju, sicer samega sebe ne bi prepričeval, da za spanje itak ni časa in da je slednje na elektrijadi celo škodljivo - namreč več kot človek spi, več zabave zamudi. Zapomnite si to! Sploh če upoštevamo, da se je žur odvijal tudi čez dan. Poleg zvočnikov smo namreč s sabo privlekli tudi agregat, s katerim smo akustično mašinerijo lahko aktivirali tudi na plaži. Vreme je bilo večinoma sončno in brez dežja, tako da smo skoraj vsak dan na plaži priredili beach party. Med drugim smo na veliko navdušenje množice tudi letos izvedli pravo pravcato aerobiko na pesem Call on me in to masovno - mislim, da je v vadbeni koreografiji vsega skupaj sodelovalo preko 30 ljudi in žensk. Fantastično in nepozabno.
V nadaljevanju bomo pa rekli še kakšno o fuzbalu in navijanju, o naših prehranjevalnih navadah ter podali skupno oceno elektrijade. Se nadaljuje …
Kot je zadnja leta že v navadi, je v maju obvezna udeležba na elektrijadi. Gre za masovno mednarodno srečanje študentov in študentk elektrotehnike, katerim se vsako leto pridruži še cel kup ilegalcev, ki z elektrotehniko sicer nimajo veze, ga pa radi žurajo. Za slab teden dni se tako na enem mestu nagužva skupno okoli 1500 ljudi z vseh vetrov. Večinoma pridejo iz držav bivše Juge, vendar pa zadnja leta pa prihajajo tudi od drugod (npr. iz Bolgarije in Poljske).
Letos se je odvila že jubilejna 50. elektrijada po vrsti, in sicer je za kraj zločina bil ponovno izbran Čanj (neko selo cca. 20km naprej od Budve, ČG) - verjetno tudi zato, ker je pred tremi leti tam bila najbolj nora elektrijada do tedaj. Odlična lokacija 50m od plaže v manj obljudenem zalivu, kjer skorajda ni lokalnih prebivalcev, ki bi se bunili ob šopanju muzike do jutranjih ur, poleg tega pa smo takrat tudi osvojili 1. mesto v najbolj prestižni športni disciplini na elektrijadi - moškem fuzbalu. Ja, poleg žuranja se tam tudi tekmuje v različnih športih, za rahitične piflarje pa so organizirana še tekmovanja v znanju, tako da tudi oni lahko dobijo kakšno tolažilno medaljo. Seveda babe na intelektualne uspehe ne palijo sploh, tam so carji športniki (in pa glasni slovenski navijači, itak).
Pred odhodom smo si zadali cilj, da na jubilejni 50. elektrijadi še presežemo tisto norijo izpred treh let, kar pa nikakor ni bila lahka naloga. Morali bi namreč ponovno doseči odmeven uspeh v fuzbalu, se dreti najglasneje med vsemi navijači, pripraviti nepozaben beach party (ali več njih), nočne žurke na prostem pod balkonom hotela so bile že itak samoumeven pogoj, vreme bi moralo biti sončno in toplo pa izmisliti bi si morali še cel kup spontanih vsakodnevnih neumnosti, ki bi popestrile dogajanje. Skratka velik izziv.
No, vse skupaj se je začelo precej obetavno. Poleg avtobusa sta iz Slovenije dol prišla še en kombi in en avto, skupaj torej kakšnih 70 Janezev. Iz leta v leto več, lepo. Delež bab je bil največji do sedaj, s seboj smo jih vzeli kar 23. Nič ne de, če je bilo 3/4 od njih ilegalk, kajti ilegalci so sestavni del elektrijade. V torek (18.5.) smo se tako zbrali v Tivoliju in odrinili že ob “petnajst-čez-pofukano-dve” - le četrt use kasneje, kot nam je bilo zabičano. Vožnja je potekala kot običajno - pitje, prepevanje, dretje in krohotanje med vožnjo ter seveda “Ustavte, luuulaaaaat!” vsake pol ure. Manjšo nevšečnost je povročila samo baba, ki je na sekretu enega izmed počivališč ob avtocesti pozabila torbico z denarjem dokumenti. Na njeno srečo je nedaleč za nami vozil še en avto, ki je kasneje oba voznika avtobusa odpeljal nazaj v Slovenijo, tako da je lahko ta avto dokumente pripeljal za nami in ni bilo potrebno na meji nikogar pustiti.
Nekje po 17-ih urah vožnje smo ob sedmih zjutraj naslednji dan prispeli na cilj in zasedli odlično drugo mesto. Pred nami so namreč prispeli le Poljaki. Zgoden prihod je bil pomemben zato, da smo lahko zasedli sobe v istem hotelu kot nazadnje v Čanju, kajti tam je vse skupaj zgrajeno tako, da je idealno za afterpartyje. Hotel je namreč zgrajen nekoliko v obliki črke L in na notranjo stran se na balkone lahko strateško postavi super duper glasne zvočnike, tako da spodaj nastane odličen žur plac, saj se glasba še dodatno ojača z odmevom od dveh sten.
Se nadaljuje …
