Ne tako dolgo nazaj je v javnost prišla ideja, da bi v šole uvedli podjetništvo kot izbirni predmet. Eden izmed kolegov je na Facebooku to komenitral z “Ojej!”. Na moje vprašanje, zakaj takšen odziv, je napisal nekaj v smislu, da bi takšno vzpodbujanje podjetništva povečevalo pohlep in egoizem, da bi se zmanjšala socialna povezanost in povečale socialne razlike ter še nekaj podobnih trditev. Razvila se je debata in eden izmed komentarjev je bil celo nekaj v smislu “Vzgajanje mladih kapitalistov, fuj in fej!”.
Kako prosim?
Takšno in podobno razmišljanje (nekaterih) udeležencev debate me je naravnost šokiralo. Sploh ker to niso bili kakšni nižje izobraženi zapiti gostilniški maratonci, za katerih težave so itak vedno krivi vsi drugi razen njih samih, temveč v glavnem študenti in študentke - torej tisti del populacije, ki je v splošnem nekoliko bolj razgledan in naj bi bolje razumel, kako se svet vrti. Na žalost se je izkazalo, da je uporaba pogojnika v prejšnjem stavku upravičena, saj se je iz komentarjev lepo videlo, da nekateri izmed komentatorjev dejansko ne razumejo pomena podjetništva. Za njih je podjetnik nekdo, katerega življenjski cilj je izkoriščanje delavcev in utajevanje davkov. Če bi bilo po njihovo, se bojim, da bi podjetništvo kar prepovedali, da ja ne bi slučajno prihajalo do kakšnih socialnih razlik. Ljudje bi bili neizmerno solidarni drug z drugim, nihče ne bi imel preveč, vsi bi bili enaki.
Enako revni, dodajam jaz. Že videno v nekem drugem zelo uspešnem (če verjamete) sistemu, ki je na koncu propadel kot Jerovšek Computers.
Ali je tako težko razumeti, da če želimo denar deliti med tiste, ki ga res potrebujejo (sociala) in se iti solidarnost, da moramo najprej tudi kaj ustvariti? To pa dosežemo z delom. Zanimiva ugotovitev pri tem je, da skupina (dobro) organiziranih posameznikov skupaj ustvari več, kot pa če bi vsak delal samo zase. Namreč v skupinah lahko pride do delitve dela in specializacije, s tem pa se laže doseže to, da se vsak ukvarja s tistim, v čemer je dober in kar ga veseli. To je seveda veliko bolje, kot pa či bi vsak moral delati vse in bi znal vsakega po malo.
Da bo bolj jasno, bom vse skupaj ponazoril s primerom hipotetičnega podjetja, ki izdeluje modna oblačila. Kreator si zamisli nov model zanimive obleke. Njegovo delo je pomembno, saj dolgočasnih in neprivlačnih kosov oblačil seveda nihče ne bi hotel nositi. Potem pridejo na vrsto šivilije, saj mora kreatorjevo zamisel nekdo tudi realizirati. Za usklajenost dela šivilij poskrbi organizator, s čimer se v proizvodnji izognejo banalnim zapletom, kot na primer to, da bi 100 šivilij sešilo 98 levih rokavov za nove plašče, a samo dva desna. Več kot dveh plaščev iz tega ne bi mogli izdelati, pa čeprav bi se vse šivilije maksimalno potrudile.
Izdelane obleke je seveda potrebno prodati kupcem in tu nastopijo tržniki, ki nove obleke predstavijo kot modne in atraktivne, s čimer dosežejo višjo prodajno ceno in v firmo pride več denarja. S tem je delo vseh prej omenjenih, ki so pri proizvodnji sodelovali, ovrednoteno višje. V ta miks lahko dodamo še kakšnega nabavnika, ki poskrbi, da je v skladiščih na voljo vedno dovolj kvalitetnega blaga (brez njega šivilje ne morejo šivati), pa kakšnega pravnika, ki poskrbi za zakonsko zaščito pred ponarejanjem njihovih kreacij, računovodjo, ki skrbi za pravilno knjiženje računov, da davkarija ne tečnari in še bi lahko naštevali. Vzemite kogarkoli izmed omenjenih in ga odstranite iz verige, pa boste videli, da bo v celotnem procesu prej ali slej nekje zaškripalo. Ti ljudje v podjetju drug drugega potrebujejo, saj s svojim delom vsak poveča učinek dela vseh ostalih in ti učinki se med seboj multiplicirajo.
Odlično, kajne? Ampak v tej sliki še nekaj manjka. Ali uganete, kaj?
Nekdo mora vse skupaj organizirati! Da sploh pride do omenjenih pozitivnih učinkov skupinskega dela, mora nekdo vse te ljudi najprej zbobnati na kup. Priskrbeti mora vse potrebne stroje, opremo ter poslovne in proizvodne prostore, investirati začetni kupček denarja, da lahko podjetje preživi do točke, ko se bo lahko preživljalo s svojimi lastnimi prihodki, za namenček pa ni nikjer nobene garancije, da bo sistem sploh stekel, da se bodo z njim lahko vsi udeleženi preživljali.
In ta nekdo, dragi moji, ta veliki optimist, ki si upa preseči negotovost in postaviti jajca na tnalo, ta nekdo se imenuje podjetnik.
Ravno podjetnikom se je treba zahvaliti, da se odpirajo nova delovna mesta, da se nekaj novega ustvarja in da se iz tega v končni fazi lahko tudi financira družbena solidarnost. Večina ljudi si tega koraka enostavno ne upa narediti in se raje odločijo za bolj varno pot - poiščejo delovno mesto, ki ga je za njih že prej ustvaril nekdo drug. Na žalost je pri nas v Sloveniji tako, da je podjetnik skorajda zmerljivka, saj je to praktično sinonim za nekoga, ki samo izkorišča svoje delavce, jim ne izplačuje plač, sam pa se sonči na svoji veliki jahti. Pa gotovo je njegov uspeh posledica vez ali pa kakšnega goljufanja, kajti tak, ki ima veliko (beri: “več kot jaz”) do premoženja že ni mogel priti na pošten način. Negativna selekcija v vsej svoji “veličini”, o kateri je odličen esej napisal že Mazzini. (priporočam branje!)
Žalostno je, da se v Sloveniji podjetništvo povezuje z vezami, poznanstvi in goljufanjem, namesto z inovativnostjo, trudom in pogumom, da se nekdo sploh poda na to negotovo pot. Zaradi nekaterih razvitih primerov (tajkuni) so avtomatično kar že vsi podjetniki potencialni goljufi, ki jim je treba gledati pod prste in jih čim bolj onemogočati. No, resnica je nekoliko drugačna. Veliko večino delovnih mest v gospodarstvu predstavljajo mikro in majhna podjetja, o katerih v medijih seveda nikoli nič ne slišimo. Tajkuni so bolj izjeme kot pravilo in samo zato, ker se nekateri res požvižgajo na zakone, ni treba kar vseh podjetnikov že vnaprej obravnavati kot bodoče kriminalce in jih že preventivno onemogočati z raznoraznimi zapletenimi birokratskimi predpisi in visokimi davki. Za sankcioniranje lažnivih kljukcev so namreč predvideni drugi mehanizmi.
Tako da vsem, ki se nad pobudami, podobnimi tistim iz naslova (podjetništvo v šole), zgroženo zmrdujete, sporočam naslednje: Zaletite se nekam!
Resno.
Nimate pojma, kako zelo pomembno je za gospodarstvo malo podjetništvo in zakaj je potrebno zasebno podjetniško pobudo vzpodbujati, ne pa da jo z negativnim odnosom zatirate že v kali. Samo pohvalno je lahko, da se nekdo odloči, da si bo denar za svoje preživetje poskusil zaslužiti sam, ne pa da se po vezah zavleče v kakšno odvečno državno službo, se tam zabubi in mirno počaka na penzijo. In če kdo misli, da ko odpreš firmo, da ti jahta in vikend na morju že kar avtomatično padeta z neba (samo delavce je potrebno dovolj izkoriščati) - evo, odprite firmo še vi! Jahto in vikend lahko potem prodate, denar nakažete v dobrodelne namene in bo super poskrbljeno za vse!
Idilično sliko žal skali le dejstvo, da v praksi stvari niti pod razno niso takšne, kot si vi predstavljate. Pa bodi zadosti o tem zaenkrat …