Zajček se norčuje iz kače: “Hahaha, samo poglej se, nimaš nog!”
Kačo to zelo prizadane in se zjoka. Čez noč zajček malo premisli, kaj je dejansko storil, zapeče ga vest in zjutraj se pride opravičit.
Kača: “Ah, nič hudega, to je pač bilo včeraj … danes je že nov dan.”
Zajček (veselo): “Tooo stara, vidiš, daj roko!”
Zaradi izbora literature za letošnje Cankarjevo tekmovanje za 8. in 9. razred osnovne šole se je vnela precej živahna debata o primernosti izbranih del, o čimer so pisali celo nekateri mediji. V eni knjigi naj bi bilo preveč nazorno opisano mučenje živali, v drugi pa je jezik bojda preveč vulgaren pa o seksu se govori, ojoj! Skratka vsebina, ki lahko pusti trajne posledice na ubogih mladih nedolžnih 14-letnih dušicah. Posledično so se nekateri zaskrbljeni starši, učitelji in varuhi morale zganili in proti izboru teh dveh knjig glasno protestirali in skorajda dosegli, da so ju umaknili. Na koncu so sicer sklenili nek kompromis in knjiga o mučenju živali (Oči) je ostala, knjiga z vulgarnostmi (Na zeleno vejo) pa je bila umaknjena iz izbora. Drugače povedano - nasilje je pogojno še sprejemljivo, joške pač ne.
Pa kdo se tu zajebava?
Spet so se oglasile neke dežurne moralistke, po možnosti v poznih srednjih letih, skratka stare, tečne, grde in odcvetele, zaradi česar ga seveda že dolgo niso konkretno fasale. Tako ali tako je splošno znano, da če ženska ni nataknjena ponoči, je pa podnevi, in ker gre hkrati tudi za Slovenke, v katerih značajskih karakteristikah je vgrajene veliko fovšije, je jasno, da takšne nepotešene babnice seksa ne privoščijo niti komu drugemu - pa magari samo omenjenega v pisani besedi. Pa saj to ni niti čudnega, kajti ob vstopu v menopavzo se hormosnka slika v telesu poruši in potem tako neuravnovešen človek zganja takšne neumnosti.
Mimogrede - verjetno ste opazili, da je prejšnji odstavek napisan precej provokativno, ampak to je zgolj namerno. Morda bo tole moje pisanje z relativno bogatim besednim zakladom katero izmed nergačic oziroma ostarelih slovenistk malo vzburilo, da bodo za hip pozabile na moralo, morda pa jih bo tudi samo razburilo. V slednjem primeru si obetam, da bodo tudi tale prispevek označile kot neprimernega in otroci ga na tekmovanju za Cankarjevo priznanje pač ne bodo brali. 
Ja, saj res, ko smo že pri otrocih - pa kakšni otroci neki, lepo vas prosim?! Tu gre za 14-letne najstnike, ki so že tako nabiti s hormoni, da jih kar nekaj pri teh letih že, ne boste verjeli, seksa! Ostali, ki te sreče še niso deležni, pa imajo na voljo internet, ki ga seveda znajo dovolj dobro uporabljati, da si na njem najdejo porniče, po dobrem seksu samih s sabo pa prižgejo še kakšen čik ali pa si zvijejo džolico in jo z drugimi mulci iz soseske na skrivaj skadijo v kleti bloka. No, ampak dragi starši, da vas malo pomirim - to na srečo delajo samo “drugi”, vaš sine (ali hčera) ni tak. Če verjamete … 
Skratka hočem povedati, da so kletvice, nage babe, seks, alkohol, nasilni filmi in druge stvari pač realnost. A vam črkujem? R E A L N O S T. To se pač dogaja, tako pač je in z zavijanjem stvari v vato in z raznimi prepovedmi “spornih” knjig ne boste dosegli nič. Namesto, da bi se o tem odkrito pogovarjali, se iz tega dela tabu, radoveden najstnik pa se posledično o teh stvareh pač pozanima pri sosedovem mulcu namesto pri vas. A to hočete?
Sploh pa ne mi prodajati buč, da v “vaših časih” pa že ni bilo tako. Figo ni bilo, edino kakšno leto kasneje ste ga začeli biksati, ker ste imeli bolj stroge starše pa interneta ni bilo, da bi se informirali. Želeli ste si pa, priznajte. Saj imate vendar podobno gensko zasnovo kot vaši potomci, porkaduš, in če njih danes razganja, je zelo verjetno v istih letih razganjalo tudi vas. Za razliko od njih ste bili vi samo nekoliko bolj obremenjeni s tem, kaj si bodo drugi mislili, ker se o tem ni toliko odkrito in javno govorilo.
Pa četudi bi po neki logiki lahko sprejeli vaše argumente, da razgaljene joške škodijo razvoju 14-letnika, pa po celi črti pogrnete pri kredibilnosti, ko vaše trditve postavimo v perspektivo. Nasilje je bolj sprejemljivo kot seks? Kako naj si drugače razlagamo dejstvo, katera izmed dveh spornih knjig, omenjenih na začetku, naposled ni bila umaknjena? Skratka pod pretvezo nekakšne morale in skrbi za “zaščito ubogih nepokvarjenih otrok” izvajate takšne nesmisle, ki so posledico izključnih vaših osebnih prepričanj, ki jih je že zdavnaj povozil čas.
Dobro jutro, živimo v 21. stoletju, časi so se spremenili. Če si ga vržete na roko, pač ne boste šli v pekel, ampak boste nekaj časa celo malo bolj sproščeni hodili po svetu. In če kakšen odraščajoči homo sapiens o tem - bognedaj! - kaj prebere, zaradi tega še ne bo postal spolni izprijenec. Mene bi prej skrbelo, če bi ob poplavi vseh nasilnih vsebin kateri izmed omenjenih mladičev pomislil, da je pa nasilje morda neka dokaj normalna stvar. Ampak ne, bolj je važno da, se ne vidi preveč gole kože.
Eh ja …
Kako se po žensko reče debelemu moškemu? Svinja!
Kako se po žensko reče debelemu moškemu z veliko denarja? Medvedek.
Biblija te uči ljubezni.
Kamasutra pa tehnike.
Moški v lekarni: “Kondome, prosim.”
Lekarnarica: “A dam vrečko zraven?”
Moški: “Ne, ni treba, ni tolk grda.”
Ne tako dolgo nazaj je v javnost prišla ideja, da bi v šole uvedli podjetništvo kot izbirni predmet. Eden izmed kolegov je na Facebooku to komenitral z “Ojej!”. Na moje vprašanje, zakaj takšen odziv, je napisal nekaj v smislu, da bi takšno vzpodbujanje podjetništva povečevalo pohlep in egoizem, da bi se zmanjšala socialna povezanost in povečale socialne razlike ter še nekaj podobnih trditev. Razvila se je debata in eden izmed komentarjev je bil celo nekaj v smislu “Vzgajanje mladih kapitalistov, fuj in fej!”.
Kako prosim? 
Takšno in podobno razmišljanje (nekaterih) udeležencev debate me je naravnost šokiralo. Sploh ker to niso bili kakšni nižje izobraženi zapiti gostilniški maratonci, za katerih težave so itak vedno krivi vsi drugi razen njih samih, temveč v glavnem študenti in študentke - torej tisti del populacije, ki je v splošnem nekoliko bolj razgledan in naj bi bolje razumel, kako se svet vrti. Na žalost se je izkazalo, da je uporaba pogojnika v prejšnjem stavku upravičena, saj se je iz komentarjev lepo videlo, da nekateri izmed komentatorjev dejansko ne razumejo pomena podjetništva. Za njih je podjetnik nekdo, katerega življenjski cilj je izkoriščanje delavcev in utajevanje davkov. Če bi bilo po njihovo, se bojim, da bi podjetništvo kar prepovedali, da ja ne bi slučajno prihajalo do kakšnih socialnih razlik. Ljudje bi bili neizmerno solidarni drug z drugim, nihče ne bi imel preveč, vsi bi bili enaki.
Enako revni, dodajam jaz. Že videno v nekem drugem zelo uspešnem (če verjamete) sistemu, ki je na koncu propadel kot Jerovšek Computers. 
Ali je tako težko razumeti, da če želimo denar deliti med tiste, ki ga res potrebujejo (sociala) in se iti solidarnost, da moramo najprej tudi kaj ustvariti? To pa dosežemo z delom. Zanimiva ugotovitev pri tem je, da skupina (dobro) organiziranih posameznikov skupaj ustvari več, kot pa če bi vsak delal samo zase. Namreč v skupinah lahko pride do delitve dela in specializacije, s tem pa se laže doseže to, da se vsak ukvarja s tistim, v čemer je dober in kar ga veseli. To je seveda veliko bolje, kot pa či bi vsak moral delati vse in bi znal vsakega po malo.
Da bo bolj jasno, bom vse skupaj ponazoril s primerom hipotetičnega podjetja, ki izdeluje modna oblačila. Kreator si zamisli nov model zanimive obleke. Njegovo delo je pomembno, saj dolgočasnih in neprivlačnih kosov oblačil seveda nihče ne bi hotel nositi. Potem pridejo na vrsto šivilije, saj mora kreatorjevo zamisel nekdo tudi realizirati. Za usklajenost dela šivilij poskrbi organizator, s čimer se v proizvodnji izognejo banalnim zapletom, kot na primer to, da bi 100 šivilij sešilo 98 levih rokavov za nove plašče, a samo dva desna. Več kot dveh plaščev iz tega ne bi mogli izdelati, pa čeprav bi se vse šivilije maksimalno potrudile.
Izdelane obleke je seveda potrebno prodati kupcem in tu nastopijo tržniki, ki nove obleke predstavijo kot modne in atraktivne, s čimer dosežejo višjo prodajno ceno in v firmo pride več denarja. S tem je delo vseh prej omenjenih, ki so pri proizvodnji sodelovali, ovrednoteno višje. V ta miks lahko dodamo še kakšnega nabavnika, ki poskrbi, da je v skladiščih na voljo vedno dovolj kvalitetnega blaga (brez njega šivilje ne morejo šivati), pa kakšnega pravnika, ki poskrbi za zakonsko zaščito pred ponarejanjem njihovih kreacij, računovodjo, ki skrbi za pravilno knjiženje računov, da davkarija ne tečnari in še bi lahko naštevali. Vzemite kogarkoli izmed omenjenih in ga odstranite iz verige, pa boste videli, da bo v celotnem procesu prej ali slej nekje zaškripalo. Ti ljudje v podjetju drug drugega potrebujejo, saj s svojim delom vsak poveča učinek dela vseh ostalih in ti učinki se med seboj multiplicirajo.
Odlično, kajne? Ampak v tej sliki še nekaj manjka. Ali uganete, kaj?
Nekdo mora vse skupaj organizirati! Da sploh pride do omenjenih pozitivnih učinkov skupinskega dela, mora nekdo vse te ljudi najprej zbobnati na kup. Priskrbeti mora vse potrebne stroje, opremo ter poslovne in proizvodne prostore, investirati začetni kupček denarja, da lahko podjetje preživi do točke, ko se bo lahko preživljalo s svojimi lastnimi prihodki, za namenček pa ni nikjer nobene garancije, da bo sistem sploh stekel, da se bodo z njim lahko vsi udeleženi preživljali.
In ta nekdo, dragi moji, ta veliki optimist, ki si upa preseči negotovost in postaviti jajca na tnalo, ta nekdo se imenuje podjetnik.
Ravno podjetnikom se je treba zahvaliti, da se odpirajo nova delovna mesta, da se nekaj novega ustvarja in da se iz tega v končni fazi lahko tudi financira družbena solidarnost. Večina ljudi si tega koraka enostavno ne upa narediti in se raje odločijo za bolj varno pot - poiščejo delovno mesto, ki ga je za njih že prej ustvaril nekdo drug. Na žalost je pri nas v Sloveniji tako, da je podjetnik skorajda zmerljivka, saj je to praktično sinonim za nekoga, ki samo izkorišča svoje delavce, jim ne izplačuje plač, sam pa se sonči na svoji veliki jahti. Pa gotovo je njegov uspeh posledica vez ali pa kakšnega goljufanja, kajti tak, ki ima veliko (beri: “več kot jaz”) do premoženja že ni mogel priti na pošten način. Negativna selekcija v vsej svoji “veličini”, o kateri je odličen esej napisal že Mazzini. (priporočam branje!)
Žalostno je, da se v Sloveniji podjetništvo povezuje z vezami, poznanstvi in goljufanjem, namesto z inovativnostjo, trudom in pogumom, da se nekdo sploh poda na to negotovo pot. Zaradi nekaterih razvitih primerov (tajkuni) so avtomatično kar že vsi podjetniki potencialni goljufi, ki jim je treba gledati pod prste in jih čim bolj onemogočati. No, resnica je nekoliko drugačna. Veliko večino delovnih mest v gospodarstvu predstavljajo mikro in majhna podjetja, o katerih v medijih seveda nikoli nič ne slišimo. Tajkuni so bolj izjeme kot pravilo in samo zato, ker se nekateri res požvižgajo na zakone, ni treba kar vseh podjetnikov že vnaprej obravnavati kot bodoče kriminalce in jih že preventivno onemogočati z raznoraznimi zapletenimi birokratskimi predpisi in visokimi davki. Za sankcioniranje lažnivih kljukcev so namreč predvideni drugi mehanizmi.
Tako da vsem, ki se nad pobudami, podobnimi tistim iz naslova (podjetništvo v šole), zgroženo zmrdujete, sporočam naslednje: Zaletite se nekam!
Resno.
Nimate pojma, kako zelo pomembno je za gospodarstvo malo podjetništvo in zakaj je potrebno zasebno podjetniško pobudo vzpodbujati, ne pa da jo z negativnim odnosom zatirate že v kali. Samo pohvalno je lahko, da se nekdo odloči, da si bo denar za svoje preživetje poskusil zaslužiti sam, ne pa da se po vezah zavleče v kakšno odvečno državno službo, se tam zabubi in mirno počaka na penzijo. In če kdo misli, da ko odpreš firmo, da ti jahta in vikend na morju že kar avtomatično padeta z neba (samo delavce je potrebno dovolj izkoriščati) - evo, odprite firmo še vi! Jahto in vikend lahko potem prodate, denar nakažete v dobrodelne namene in bo super poskrbljeno za vse!
Idilično sliko žal skali le dejstvo, da v praksi stvari niti pod razno niso takšne, kot si vi predstavljate. Pa bodi zadosti o tem zaenkrat …
Kad se pomire Srbi i Hrvati,
kad Slovenac piće plati,
kad se Crnogorac motike uhvati,
kad se Makedonac s planine vrati …
… i kad Bosanac sve to shvati.
Tri ženske pridejo na vrsto za usmrtitev pred strelskim vodom. Stražarji najprej pripeljejo rjavolasko in vprašajo jo, ali ima morda še zadnjo željo. Rjavolaska odkima in poveljnik se zadere: “Pripravljeni! Nameri! …”
“… POTRES!” nenadoma zavpije rjavolaska.
V paniki se vsi razbežijo na varna mesta in rjavolaska med kaosom uspe pobegniti. Ko se situacija umiri, stražarji pripeljejo črnolasko. Tudi njo vprašajo, ali ima še zadnjo željo, a ona odkima. Poveljnik se ponovno zadere: “Pripravljeni! Nameri! …”
“… TORNADO!” zavpije črnolaska.
Prevara uspe in medtem, ko vsi panično začnejo iskati kritje, črnolaska nekako uspe pobegniti. Blondinka vse to opazuje in ko se nered malo poleže, še njo pripeljejo pred strelski vod. Tudi njo vprašajo, ali ima še kakšno željo, a odkima. Poveljnik glasno začne: “Pripravljeni! Nameri! …”
“… OGENJ!” zavpije blondinka.
V zadnjem času se vse več govori o omenjenem datumu. Takrat se konča koledar Majev (oziroma en njegov cikel) in mnogi to povezujejo s tem, da bo takrat napočil sodni dan, da se bo zgodila apokalipsa, konec sveta, poplave, potresi, Antikrist, Janez Janša, vesoljci, kaos, tretja svetovna vojna pa še pelargonije se vam bodo posušile. Pri tem jim zavzeto pritrjujejo razni vedeževalci in samooklicani novodobi preroki, ki svarijo, da bo človeštvo plačalo za svoje grehe. Še najhuje pa je, da jim nemalo ljudi dejansko tudi verjame oziroma so vsaj zaskrbljeni “kaj pa če je res kaj na tem?”.
Ja, kaj pa če dejansko je?
Ne morem verjeti, da v 21. stoletju nekateri še vedno verjamejo v takšne neutemljene napovedi, ki niso nič boljše od horoskopov v Lady ali pa Dannyjevih zvezd. Popolna odsotnost kritičnega in racionalnega mišljenja, obup!
No, kar pa se tiče apokaliptičnih nakladačev, imam za njih konkretno ponudbo:
Jaz, Peter Lamut, stavim, da 21. 12. 2012 NE BO konca sveta.
Stava je namenjena predvsem vedeževalcem, ezoterikom, astrologom, apokaliptičnim prerokom, new-age bulšitarjem, mešalcem megle, Jehovim pričam, babam s Filofaksa ter drugim skupinam ljudi, ki imajo težave z analitičnim razmišljanjem in pogosto trobijo neumnosti kar tja v tri krasne.Če ste res prepričani v to, kar govorite, boste za to pripravljeni tudi kaj zastaviti. Pričakujem resnost, tako da minimalni stavni vložek znaša 5.000,00 (z besedo: “pet tisoč”) evrov.
Pa da vas vidimo, junake. Boste stavo sprejeli?
“… sem se zanč vozu čez Vršič pa dol po Trenti an’ …
… pišuka je bla taka kolona ejga …
… še sreč an’, da sm bil tapru …”