Peter Lamut

Saj vsi veste, kakšen eksperiment je Pavlov naredil s svojim psom? Vsakič, ko mu je dal hrano, je zazvonil z zvončkom. Psu so se seveda ob hrani pocedile sline. To je ponavljal nekaj časa, dokler se ni pes že čisto navadil, da cingljanje zvončka pomeni nov obrok. Potem pa je Pavlov enkrat samo z zvončkom pozvonil, hrane pa ni imel, a psu pa so se kljub temu začele cediti sline. Skratka naučen refleks, da zvonjenje zvončka pomeni hrano, ter naučena podzavestna reakcija na to.

Jaz imam podobno težavo. Po famozni zgodbi iz fitnes kluba, kjer sem se očitno nekaterim moškim osebkom zelo prikupil, so me vsi prijatelji in znanci začeli zbadati zaradi tega. Opolzke opazke, sumljivi telesni gibi, k pijači mi ponujajo roza slamice, pošiljajo mi sumljive SMS-e (ja, Škof, tebe mislim ) in še bi lahko naštevali.

Hec seveda mora biti, ampak jaz pri tem trpim. Podzavestno se namreč počutim kar malo ogroženega in kadarkoli kdo kaj sumljivega namigne, se mi refleksno stisne rit. Dobesedno se hermetično zapre, tako da nič ne more skozi. Ne tič ne miš. Problem je, ker je mati narava ta predor zgradila enocevno, kar pomeni, da če ne more nič noter, obenem tudi ne more nič ven. In tu se trpljenje začne - že 5 dni se nisem, oprostite izrazu, kvalitetno usral. Ne gre. Berlinski zid, železna zavesa, prometni zamašek ali kakorkoli pač to poimenujete, zadeva je obtičala in se ne premakne. Trpim prave tantalove muke. Vidim školjko pod sabo, vidim dišeč toaletni papir, voham prijeten osvežilec zraka, ampak rit se kljub prijetnemu ambientu ne da. Tudi Donat Mg je odpovedal. Ne trudite se s takimi nasveti, sem namreč že poskusil.

Mislim, da sem pravkrat odkril novo bolezen - Pavlovo zaprtje. Tipičen primer psihosomatskih motenj, ko se duševno trpljenje odraža tudi v dejanskih fizičnih simptomih. Kaj naj storim?

This entry was posted on nedelja, januar 21st, 2007 at 17:41 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.