Po desetih letih sem spet obiskal Anglijo
Do sedaj sem bil v Angliji dvakrat. Prvič ob koncu osnovne šole, ko sem zaradi izpopolnjevanja jezika odšel poleti za tri tedne živet k eni družini. Enako vajo sem potem ponovil še dve leti kasneje, potem pa me do prejšnjega tedna ni bilo nazaj. Tokratni obisk je bil prav tako izobraževalne narave, in sicer sva s sodelavcem iz firme odšla na tridnevno izobraževanje v zvezi s tehnologijo (konkretno CMS Plone), ki jo pri nas uporabljamo za razvoj aplikacij.
Seveda potovanje nikoli ne more potekati povsem gladko. Ker je bil obisk kratek, ni bilo potrebno spakirati veliko prtljage in posledično sem s tem odlašal vse do zadnjega (nekje do štirih zjutraj), ko je bilo počasi že treba iti na letališče. Pač sindrom “saj to spakiram v desetih minutah, časa je še dovolj”. Zaradi snežnih razmer je sicer let imel manjšo zamudo, ampak nisem imel nič proti, ker sem tako lahko še malo oddremal. Bolj zamerim to, da so nas strpali v eno mini letalo, ki je visoko morda kakšnih 190 cm. Skratka premalo za normalno hojo do svojega sedeža, da ne omenjam težav na WC-ju, ki je še nižji od tega. Moraš imeti za sabo kakšen nadaljevaljni tečaj joge ali kaj podobnega, če hočeš normalno odtočiti. Pa za obrok so nam namesto standardnega pladnja z malico dali zgolj en faking ušiv sendvič pa še ta je vseboval vsega dve ali tri rezine neke suhe salame. Buuuu, Adria! Bodite veseli, da vam nisem kakšnega člana posadke pohrustal…
Kakorkoli že, po dveh urah letenja smo prispeli v London, kjer so imeli podobne zimske razmere. Kar sem ugotovil kasneje, je to, da oni tega niso vajeni in da je bilo to najhujše sneženje v zadnjih 18-ih letih. 10 cm snega in praktično ves javni prevoz se ustavi. Nobenega vlaka, nobenega avtobusa, nič. Na letališču smo morali čakati kar nekaj ur, preden so sporočili, da bo čez nekaj minut vendarle odpeljal en vlak proti mestu, verjetno edini ta dan. Ljudje so takrat dobesedno začeli teči proti postaji in vsa stvar je izgledala podobno kot začetek kakšne razprodaje. Dobra stran tega kaosa je bla ta, da nihče ni preverjal kart (na letališču se jih tako ali tako tisti dan ni dalo kupiti), tako da sva se peljala đabe.
Na poslovni sestanek, ki sva ga mislila spotoma še opraviti, tako v ponedeljek nisva šla in sva se namesto tega zavalila vsak v svojo posteljo in se naspala. Naslednji dan se je sneg večinoma že stopil in stanje normaliziralo, tako da ni bilo problema priti na kraj, kjer je izobraževalna delavnica potekala. Mislim, da sem od nje kar dosti odnesel, lepo pa je bilo tudi to, da smo za kosilo hodili v bližnjo italijansko restavracijo, kjer je bila hrana precej dobra in po čisto normalnih cenah. Pozna se, da nam je standard v preteklem desetletju zrasel, prav tako pa je tudi funt kar dosti izgubil napram evru. Se še spomnim, kako se mi je nazadnje Anglija zdela svinjsko draga, tokrat pa je vse skupaj delovalo dosti bolj normalno. Oddahnil sem si tudi, ker se mi ni bilo treba mučiti s tipično angleško hrano (ki je res, ampak RES zanič 
), ampak sem čisto normalno jedel.
Pozitivno sem bil presenečen tudi nad babami. London je pač London in tam je poleg tipičnih Angležinj tudi polno tistih, ki imajo tudi bolj eksotične korenine - azijske, indijske, afriške, malo mešano, skratka pri nekaterih so se geni re posrečeno zmešali skupaj. Pa tudi razne pujse niso toliko izstopale, ker so bile vse oblečene v razne plašče in bunde, saj ni bilo ravno toplo. Skratka vse skupaj daleč od tistega, kar sem zgrožen videl ob prejšnjih dveh obiskih Otoka.
Dnevi so hitro minevali, prostega časa skoraj ni bilo in še potem v četrtek, ko smo z delavnico zaključili že malo prej (ob treh), sva morala iti na sestanek, ki je v ponedeljek odpadel. Na koncu sva zvečer šla v mesto še na pijačo s predavateljem na delavnici, rezultat tega pa je bil, da sva nazaj prispela šele okoli polnoči, spat sva šla pa ob dveh. Oh ja, potem pa spet isto - minimalno spanja, vstajanje ob šestih in potem najkasneje ob 6:30 odhod, kajti do letališča je uro do uro in pol vožnje, na okencu pa se je potrebno zglasiti najkasneje ob 8:40.
Seveda pamobitel ni zvonil (a prejšnja jutra se je peder oglašal ob 5h zjutraj) in sva zaspala ter tako vstala šele ob 7:40. Jaaaaoooo!!! V rekordnih petih minutah sva vse spakirala, se odjavila iz sobe, vmes naročila taksi in potem odbrzela proti letališču. Voznik (verjetno) indijskega porekla se je res trudil in tako sva “že” ob 9:00 zmagoslavno prispela na kraj zločina. Na srečo so naju kljub temu vseeno še spustili naprej in tako sva do našega izhoda pribrzela ravno kakšno minuto prej, preden se je začelo vkrcavanje. Bravo, naši! 
Tudi na poti nazaj smo leteli v neki Delamaris konzervi, na srečo je bil vsaj sendvič boljši - bil je že na nivoju tistega, ki ga lahko dobiš na avtomatu oziroma ga kupiš na pumpi. Klanjam se tej tenkočutni pozornosti, ki so jo namenili nam, ubogim potnikom.
Ampak kakorkoli že, bilo je čisto zabavno, s tem da bom naslednjič kakšno kilo ali dve hrane prestavil kar v ročno prtljago. Ali pa naj drugič raje London pride k nam, hehe.