Poročilo z novoletne zabave 2007/2008, 2. dejanje (Pimps & Escort Ladies party)
Ko se je predsilvestrska noč dramatično končala, je napočil čas za drugo, še bolj dramatično dejanje. Tokrat je bila tematika še bolj seksi. Moški smo se namreč prelevili v zvodnike, ženske pa v robo, ki smo jo ponujali. In kako nekdo sploh postane “pimp”? Izdal vam bom recept.
Najprej je treba v Google napisati “pimp dress” in izbrati iskanje po slikah. Vsako človeško bitje, ki je potomec nekdanjih poraščenih nizkočelnih jamarjev, ki so si morali pečenko ulovili kar sami, ker mesnic še ni bilo, vsako tako bitje ima evolucijsko vgrajen mehanizem za razpoznavanje vzorcev. Vsi razen Stevieja Wonderja tako hitro opazijo, kaj naredi pimpa tako razpoznavnega: palčka za hojo, ekstravaganten klobuk in nasploh cela oprava, kup prstanov in drugega kiča (”nek se vidi raskoš…”), vpadljiva sončna očala in zraven kot začimba še dolg noht na “pinkiju” (mezincu). Nalakiran, seveda. Problem je samo v tem, da vse to pač ni del vsakodnevne garderobe običajnega moškega, zato je potrebno pokazati nekaj iznajdljivosti.
Najprej sem iz omare privlekel zgornji del obleke, ki sem jo imel na maturantskem plesu. Seveda mi je bil suknjič preozek, ampak za silo (in malo na silo) sem ga vseeno uspel navleči nase. Ga pač nisem zapel, tako da so se mi delno videle joške. Pravzaprav še bolje, je bilo še bolj v stilu. Z dovoljenjem sem eno srajco vzel od preljubega očeta, iz omare pa sem potem izbrskal še čisto pravo krzno iz polarne lisice, ki je pripadalo moji pokojni babici. Očitno dejansko drži, da čez sedem let vse prav pride. Po tistem sem se odpeljal še do dedka in si sposodil palčko za hojo ter en primeren klobuk. Oboje sem doma po zgledu oddaje Pimp my ride doma še dodatno “spimpal” - okoli palčke sem v spiralo zavil srebrn trak, za klobuk pa sem zataknil srebrne laske, ki sicer gredo na božično smreko. Važno, da je vse skupaj čim bolj vpadljivo in bleščeče.
Kaj pa očala? Sposodil sem si sestrina. Seveda sem tudi njo pred tem vprašal za dovoljenje. Pustimo ob strani dejstvo, da dovoljenja nisem dobil, zato sem jih pač sunil za tistih nekaj dni. Zahvaliti se moram tudi dvema kolegicama, ki sta mi priskrbeli nekaj prstanov in pa ketno za okoli vratu. Prav tako sem pri eni izmed njiju dobil umeten noht (hvala, Saba!), ki mi ga je prilepila na levi mezinec kar s sekundnim lepilom. Pa še lepo ga je nalakirala s kričečo rdečo barvo. Škoda, ker pri sebi trenutno še nimam nobene slike, da bi jo objavil… bom pa namesto tega prilepil nekaj robe, ki se je ponujala kar sama od sebe:
Izjava naključnega Štajerca:
“Čuj, stari, si vido tote prasice, kaj si ja nor!”
Tudi drugi udeleženci in udeleženke namreč niso zaostajali. Ko smo tako napravljeni uleteli na večerji, smo druge (že malo starejše) goste kar malo šokirali, kar pomeni, da smo očitno bili zelo prepričljivi. Po večerji je sledila tombola, na katero je vsak moral prinesti darilo iz sex shopa. Jaz sem zadel nekakšne tangice, sestavljene iz bonbonov, nanizanih na vrvico. Če bo vojna in bom lačen, bom imel vsaj kaj za pod zob. Odlično!
Potem se je začel pravi žur in to še boljši kot prejšnji večer. Okoli polnoči smo na hitro skočili ven in novo leto pričakali na prostem, ampak to pravzaprav ni pomembno, kajti notri se je dogajalo svašta. Seksi ambient (svečke, rdečkasta svetloba…) ter pijača sta naredila svoje. Okoli tebe so zmeraj plesale vsaj dve ali tri ženske (največ sem jih nabral 5 hkrati, se mi zdi) in v takšnih sendvičih sem seveda z veseljem bil ogrska salama. 
Poleg tega so bile vedno vesele, kadar si jim nastavil pimp palčko, ki so jo nato veselo uporabile kot striptiz štango. Poleg tega so rade plesale tudi med sabo, med drugim smo videli tudi (francoski!) poljub, skratka ni da ni. Ljudje so se tudi veselo poparčkali in krstili vse možne kotičke. Mislim, da bi morala naša vlada resno razmisliti, ali ne bi morda v spomin na te zgodovinske dogodke vsega skupaj poimenovala kar jebodrom Jožeta Pučnika. Pa še državni praznik bi lahko uvedli, čeprav drži, da od tega nekako ne bi bilo koristi, saj je 1.1. tako ali tako dela prost dan.
Pa še to, da ne pozabim - ker sem bil trezen, sem se lahko z avtom odpeljal v bližnje Kočevje na prvi letošnji odmerek horsa (oziroma njemu podobne pleskavice). Moram jih sicer pograjati, da so imeli takrat na voljo bolj malo dodatkov, ampak za podpreti želodec je bilo čisto v redu.
Zbudili smo se ne vem kdaj, verjetno tam nekje okoli kosila, nakar smo počasi odpujsali domov in si čestitali, da je celotna stvar tako zelo dobro uspela. In če je res, da se leto pozna po prvem dnevu, bo tale 2008 še zelo divja številka. 