Peter Lamut

Danes je prvi delovni dan v oktobru. To je poseben dan v letu, ko prestolnico preplavi cel kup provincialcev, ki potem delajo gužvo v mestu. Nenadoma ljubljansko kvakanje ni več prevladujoči jezik pri komuniciranju, vse skupaj v bistvu bolj spominja na tisto zgodovinsko situacijo, ko je Bog pri gradnji Babilonskega stolpa ljudem zmešal jezike in se potem niso mogli nič več zmeniti med sabo.

“Čuj ti, kam zaj toti avtobus vozi? Kak bom zaj te prišo na filofaks?”

“Ma pa kaj si taka mona, samo hori se vsedi pa tiho bodi, ma oštja kak eni komplicirate…”

“Ejga, ejga, pučas no, ne zdj usi gor, a n’. Bote poj šli lohka na drug bus, ku nau več tolk gužve, a n’, ejga…”

“Stari, ker safr no, sploh ne morm muvat tle gor, pa kwa temu folku ni jasn, faaak. Kwa ne grejo raj peš, sej ni deleč.”

Čudno, da se v vsem tem kaosu sploh kdo znajde. Še dobro, da danes ni bilo tipične jesenske megle, sicer bi se marsikdo verjetno kar izgubil in bi namesto na predavanje iz slovenistike pomotoma zavil v kakšen Trubarjev hram ali pa Prešernovo pivnico.

Za pričakovati je, da bo izredno stanje trajalo še kakšen mesec, potem pa se bo stvar počasi umirila. Bruci se bodo naučili, da lahko bone kupijo katerikoli dan v mesecu in ne le prvih nekaj dni. Veliko jih bo tudi enostavno zabluzilo, ko bodo videli, da se jim na predavanja nekako ne ljubi hoditi oziroma da jih morda vsa stvar niti ne zanima toliko. Do takrat bomo pa vsi skupaj že malo potrpeli, saj niti ni tako hudo. Gneče smo v bistvu tako ali tako že dokaj navajeni.

This entry was posted on ponedeljek, oktober 1st, 2007 at 17:32 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can skip to the end and leave a response. Pinging is currently not allowed.