Srečen sem, ker sem moški…
…ker lahko veliko pojem! Ne rabim se sekirati za celulit in debelo rit, ker s tem težav nimam, temveč se, ko sem lačen, enostavno zaženem v hrano in v njej na polno uživam. Tako kvalitativno, kot tudi kvantitativno.
Že nekaj časa smo razmišljali, da bi obiskali Running sushi & wok na Rudniku. To je neka nova stvar, odprli so jo letos spomladi, se mi zdi. Ker danes v firmi ni bilo ravno veliko dela, smo izkoristili priložnost se odpravili tja. Nalašč malo kasneje, kot gremo običajno na kosilo, tako da smo prišli sestradani.
Sistem tam je tak, da se usedeš za mizo ob tekočem traku, s katerega potem jemlješ jedi, ki potujejo mimo tebe na majhnin krožnikih. Karkoli, kadarkoli in v neomejenih količinah! All you can eat! Cena za požrtijo je 10€ na osebo, vendar prepričan sem, da smo denar več kot izkoristili. Sushiji, oparjeni žlikrofi, piščanec z zelenjavo, kokosovo mleko, sveža lubenica, liči kompot, pečene banane, rakci v sojini omaki, ma ni da ni. Pravi raj za ljubitelje azijske hrane. Krožniki so se na naši mizi hitro kopičili, no, šele takrat, ko so jih že tretjič odnesli in tako naredili prostor na naši mizi, se je tempo malo ustavil. V navadni restavraciji bi na tem mestu nehali jesti, tako pa smo vseeno še malo nadaljevali. Prvič zaradi okusa, ker je bilo res dobro, drugič pa zato, ker se je enostavno splačalo. 
Posledica je bila, da smo po kulinaričnega razvrata samo še debelo gledali, se držali za trebuhe in se borili s spancem, ki nas je napadal.
Ampak to še ni bilo vse! Ker smo želeli preizkusiti res vse, smo vsakič, ko se je na tekočem traku pojavila jed, ki je še nismo poskusili, planili po njej in se prisilili, da jo pojemo. Kriza, kajti tako nabutal se pa že lep čas nisem. Vsega skupaj smo tako jedli skoraj uro in pol, nato pa smo se zelo počasi odpravili nazaj v firmo. Pa tudi, če se ne bi, kajti po tistem tako ali tako nismo naredili nič več. Dva izmed Svete požrešne trojice sta kar odšla domov, mene pa je v pisarni na kavču zmanjkalo za dve uri. Nič čudnega, kajti ocenili smo, da smo vsega skupaj pojedli kakšnih 80-90 krožničkov hrane.
Za umret dobra dogodivščina!
avgust 28th, 2008 at 22:10
hahaha, pol je vsak pospravil ene 20, 30 krožničkov. mater ste se potrudili. praviš, da majo velik različne hrane? no tjalej bom peljal svojo pupo polej. ker kitajske mam že poln želodec, z dabudo pa slabe izkušnje glede porcij in vsebine, ki sicer lepo izgleda, zanimivih barv in oblik, za jest pa ni. je pa enkat zraven sedela sanja grohar. sam moram reč, da ni tok lušna v živo, je moja bolj!
avgust 31st, 2008 at 18:48
No jaz se bolj čudim, da ti ni bilo slabo:) Namreč po mojem zadnjem(in hkrati prvem, ter tudi- stavim levi prašnik- na edinem) obisku tam, sem bil tik pred tem, da jim skozi svojo vrhnjo vhodno/izhodno napravo sprintam ven vse njihove dobrote, ter po traku pošljem nazaj v kuhno v reciklažo.
avgust 31st, 2008 at 20:49
danes sva šla z lubico v šuši and run, začetno navdušenje ob lepih barvastih krožničkih se je sprevrglo v objestno basanje in kletje ostalih jedcev, ki so bili na začetku traka, da kradejo boljše dele, ker so pri koritu
za rezultat naju je oba bolel trebuh, mene tako še nikoli ni, še hodit je bilo težko. v splošnem sem pa zadovoljen, ko sem doma odspal pregovorni dve uri, me je prijelo, da bi še jedu. sicer sem pa pretiraval z kompoti, medenoblitimi bananami, šušijem(sem ugotovil šele po drugem, da je meso surovo), pa s kitajsko župo, piščančjimi briketi, tistim sladkim mlekom s kroglicami, nečem belim, rakovimi klejščami, dinjami, kalčki, pomfrijem, piščancem in hrustljavo raco, lubenico, indijančki in kavbojci. ma ja precej preveč. mislim, da sva pokurila enih slabih 40 krožničkov..
avgust 31st, 2008 at 21:33
@daniel: tudi naju je imelo, da bi printala skozi vzhodno-izhodne naprave
avgust 31st, 2008 at 21:34
@Daniel: Hm, kaj točno ti pa ni bilo všeč? Ali je samo kuhar imel slab dan?
@smukc: Hehe, mi smo pa sedeli čisto na začetku in nekaj časa nalašč kradli samo pečene banane, da jih drugi niso dobili.
In ja, tudi pri nas se je začetno navdušenje sprevrglo v masovno basanje, da smo v tistem trenutku zasovražili vse v zvezi s to restavracijo. No potem pa, ko sem naslednji dan (!!!) končno postal spet lačen, sem jo pa začel pogrešati. 
avgust 31st, 2008 at 21:35
Sanjo Grohar sem pa tudi jaz že videl v živo (s kratko frizuro) in je obupna. Takrat, ko je imela še dolge lase, je bila neprimerno boljša.
september 1st, 2008 at 08:24
Saj posamezne stvari so bile dobre(razen tisti “wanna-be” suši, ki od daleč izgleda kot riba, pobliže pa se razkrije njegova rižasta glavnina), njihova kombinacija pa usodna:) Pa razočaralo me je, da je bilo skoraj vse pohano. Sem pričakoval več. Imam raje Kitajce.
september 2nd, 2008 at 15:06
To ja smukc, banane! Do uses sm si jih nafilal notr
september 2nd, 2008 at 22:47
@ daniel: men je bil pa šuši boljši kot standardna kitajska, tako vizualno (res lepi krožnički!), kot okušalno. pa v kitajski je vse sivo in rjavo, tako komorna svetloba, kitajčki grdo gledajo(tudi če ne pustiš), kot da so munjeni, pol pa še tista romantična MIDI muska, k me direkt zamori.
@Zupo: ja medene, normalno
banane, kompot in kokosovo mlejko sem si vzel največkrat- trikrat 
razmišljam, da bi blo dobro peljat še mamo in fotra pa brata. to bi se jim fajn zdelo.
september 2nd, 2008 at 23:36
Jaz sem pa danes po vpisu na faks (oz. višjo šolo) šel v kitajsko restavracijo in se spet (preveč) nažrl…
Not good.
september 3rd, 2008 at 11:08
tako, treba je imet narjen faks.. pa še višjo šolo
isto mam jaz, narjeno neki na uni, neki na vsš, neki za informatiko in končno zdej neki za logiko. mora človek imet zalogo 