Sto jurjev
Pred skoraj petimi leti nas je nekaj zagnanih in ambicioznih osebkov ustanovilo svoje podjetje. Sicer je že takrat vsak izmed nas imel vsaj nekaj let delovnih izkušenj (študentsko delo in to), vendar pa je imeti svoje podjetje nekaj čisto drugega. Ena izmed prednosti je očitna - za vse si sam. Sam odločaš, kaj in koliko boš delal, sam si določaš dopust, sam si organiziraš stvari tako, kot ti najbolj ustreza, povrhu vsega pa si prav ti sam tudi najbolj nagrajen za svoje delo, saj si udeležen pri dobičku (če ga je kaj 
).
Po drugi strani pa ima stvar tudi očitno slabost - spet za vse si sam. Popolnoma drugače, kot redna služba, kjer te delo že čaka, ko se naslikaš v pisarni. Stvar, ki je tako samoumevna, v lastnem podjetju ne obstaja. Preden lahko začneš delati, si moraš sploh poiskati posel. Sam. Dopust je sicer neomejen, a si ga v praksi ne vzameš, saj ni plačan. Medtem ko se izležavaš na plaži in preganjaš babe, namreč ni nikogar, ki bi delal namesto tebe in ti služil plačo. Vsaj na začetku ne, dokler podjetje ne zraste. Za dobro mero dodajmo zraven še nestimulativno poslovno okolje v Sloveniji, majhnost trga, davčne obremenitve ter birokracijo in kmalu postane jasno, da vse skupaj še zdaleč ni kos torte (torej piece of cake 
).
Ne glede na vse pa lahko po nekaj letih rečem, da pod črto gledano prednosti vseeno odtehtajo slabosti. Občutek, da si sam svoj šef ter da se delovno mesto prilagaja tebi (in ne obratno), je neprecenljiv, obenem pa sčasoma večina stvari postane dovolj utečenih, da te ne ovirajo več pri dejanskem delu. Skratka popolno nasprotje od začetnih korakov, ko se zaradi neizkušenosti še loviš sem in tja in se sproti učiš na napakah. Finančna kriza, ki je vmes udarila s polno močjo, seveda prav tako ni bila v pomoč.
No, kakorkoli že, nekako smo potem prišli v leto 2011 in že tudi v 2012, po bilancah sodeč (sicer še neuradnih) pa smo lani dejansko presegli 100,000 EUR prometa. Uspeh je še toliko večji, če upoštevamo, da sem jaz pravzaprav celo leto dejansko delal v nekem drugem podjetju, ki smo ga s poslovnimi partnerji ustanovili za namen skupnega projekta (SecuCert). Tako so pač zahtevali investitorji, ki so želeli, da so ključni kadri v tem podjetju tudi zaposleni.
Po eni strani sto jurjev letnega prometa sicer res ni tako zelo veliko, še vedno gre za precej majhno (pravzaprav mikro) podjetje. Ampak po drugi strani pa tudi drži, da je to vseeno že znesek, ki ga ne dosežeš kar tako mimogrede z levo roko. Za ta denar moraš strankam že nekaj ponuditi in storitev mora biti na nivoju. Morda še bolj pomembno kot sam promet je tudi dejstvo, da je trend pozitiven in da bo zelo verjetno leto 2012 še boljše. Pomemben je tudi podatek, da večino prihodkov ustvarimo pri poslovanju s tujino. Slovenija je, nenazadnje, precej majhen trg, poleg tega pa so tujci (vsaj tisti, s katerimi mi poslujemo) pripravljeni za znanje plačati veliko več in tudi veliko bolj redno plačujejo. Poslovna kultura pač na malo višjem nivoju kot pa v našem domačem peskovniku.
Za konec pa še utrinek izpred nekaj let. Bil sem na pijači z bivšim sošolcem iz gimnazije in ko sem mu omenil, da razmišljam o podjetniških vodah, mi je najprej čestital, zaželel srečo, nato pa za rekel približno takole: “Lamut, velik sreče, ko pa zaslužiš prvi milijon, boš pa častil en pir!” Seveda sem z veseljem pristal, ampak ker je bilo to, mislim da, leta 2006, je načrte vmes “malo” pokvarila uvedba Evra, tako da milijona pač še nismo zaslužili. Je pa to zelo dobra motivacija in vsekakor si bom prizadeval, da bom enkrat prišel do točke, ko bo ta pir lahko padel. Si slišal, Matos? 