Peter Lamut

Prepisal je še zadnjo seminarsko nalogo, na zadnjem izpitu izvlekel tisto 6-ko, za katero se je napiflal knjigo, na zagovoru diplome prepričal komisijo, da je bil v času študija dovolj priden in naposled je pridobil naziv univerzitetni diplomirani ekonomist. “Univ. dipl. ekon.” ob imenu, kako se to lepo sliši. Strokovnjak, ki bo jutri znal podrobno pojasniti, zakaj se tisto, kar je napovedal včeraj, danes ni uresničilo.

Sliko malo skazi dejstvo, da je takih, kot je on, še na tisoče, ampak njega to ne moti. Dobil je namreč službo v ugledni banki. Lepo oblečen z izbrano kravato, fake Rolexom ter pregrešno drago vodico za po britju bo dajal vtis resnega poslovneža, ki vse ve in vse zna. Sicer bo še nekaj časa delal samo na okencu za mizerno pripravniško plačo, ampak to ga ne moti. Namreč on se sedaj druži z velikimi ribami. S pomembneži. Nima veze, da je njegov pogovor z njimi zreduciran samo na “da, gospod” ter vključuje priliznjeno lezenje šefu v rit, ko mu prinese kavico, važno, da lahko on v prostem času razlaga prijateljem, da “dela v banki” in da je hudo pomembnen. Tako hudo, da je že čudno, kako da niso tega vsi že sami od sebe opazili. Za vsak slučaj jih med pogovorom na to nenehno opominja ter poudarja, kakšne denarje on dnevno obrača (ko tiska izpiske stanj na računu, op.p.) ter koliko je stal nov prestižen mobitel, ki ga niti uporabljati ne zna, saj so vse te funkicje zanj prezakomplicirane. Ampak važno, da se sveti ter da ne stane manj kot 500€.

Seveda se takemu uspešnežu podajo tudi lepa dekleta. S svojo pojavo jih bo očaral, zato se s kolegi domenijo, da bodo šli zvečer na lov na mačke. Seveda v Global, saj oni zahajajo le v najbolj elitne klube. Odločijo se za četrtek, saj je za takrat tam napovedan študentski žur in voljnih študentk se bo kar trlo. To bodo vse mehke postale, ko bodo videle štiri lepo oblečene poslovneže, ja. Slogan ‘Seks nad mestom’ bo treba upravičiti.

Družba se v neposredno bližino kluba pripelje s črnim BMW-jem, ki ga je naš ekonomist seveda vzel na lizing. Nek se vidi raskoš, pa čeprav to pomeni, da se mora zaradi tega marsičemu odpovedati, o lastniškem stanovanju pa tako ali tako lahko samo sanja. Štiriperesna deteljica parkira, nato pa se vsa pomembna mimo vrste pririne do samega dvigala. Na njihovo žalost varnostnikov s svojim polizano italijanskim videzom prav nič ne impresionirajo. Ni VIP kartice, ne poznajo se, zato se morajo malo manj pomembno vrniti na konec vrste ter lepo počakati tako kot vsi drugi. Nič hudega, na srečo jih nihče ni videl in ko bodo notri, bodo še vedno lahko glavni asi.

Po kakšnih dvajsetih minutah čakanja končno le pridejo na vrsto in z dvigalom se povzpnejo nad mesto. Ta noč bo njihova, sploh pripravnik veliko pričakuje od nje. V garderobi odloži plašč, mimogrede pa s prsti naredi “pištolco”, tleskne z jezikom in pomežikne punci, ki tam dela. “Čau, bejbi! ” Ona je takšnih pozerjev že navajena in do grla sita, zato ne trzne. “Pa nič,” si misli, “tako ali tako mi sploh ni všeč. Gremo raje na PRAVE mrhe zdajle.”

This entry was posted on torek, marec 27th, 2007 at 23:26 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.