Peter Lamut

Povezava do 1. dela

Za šankom opazi lepo oblečeno temnolasko, ki tam kot naročeno trenutno sama sloni, slučajno pa je za trenutek pogledala v njegovo smer. “Gotovo gleda mene, tale bo moja.” Z vzvišenim pogledom se napoti skozi množico in medtem, ko se prebija skozi gnečo, viha nos nad tem, kakšni kmetje so tile študentje. Bog ne daj, da bi se ga kdo dotaknil, in vsakič, ko se kdo med plesom s prijateljico po pomoti rahlo obregne vanj, zasika “Daj, smrkavec, pazi kje hodiš!”. Tistemu nabildanemu in za glavo višjemu športniku z DIF-a, ki se tudi pomotoma zaleti vanj, sicer ne reče nič.

Ko se končno približa lepotici, opazi, da ni sama, saj se je njen prijatelj vrnil iz toaletnih prostorov in se sedaj pogovarja z njo. To ga prav nič ne zmoti in se vrine med njiju. S komolcem se nasloni na šank, tleskne s prsti ter kolikor more na glas in očitno naroči steklenico srebrne penine. Zraven za podkrepitev pomaha s šopom evrskih bankovcev (sicer njegova tedenska plača, op.p.). Ženske njegov nastop prav nič ne navduši, pravzaprav ji gre že kar malo na jetra, a se zadrži ter hladno odvrne, da ni žejna. Pripravnik, pomemben in vzvišen kot je, namiga ne razume in noče razumeti ter ji vsili kozarec in nazdravi. Vse, česar je deležen, je obrat za 180 stopinj ter pogled na razgaljen hrbet. Mačka se je obrnila stran ter se začela pogovarjati z nekim skuliranim študentom arhitekture v spranih kavbojkah in zanimivim napisom na majici.

“Le kaj vidi na njem?” se vpraša ter se prislini zraven. Nekaj časa stoji tam kot lipov bog in se parkrat zapored neuspešno poskuša vključiti v pogovor. Malo ga že zaskrbi, da ga kdo morda gleda in se mu smeje v smislu kako tisti tam ne ve, kaj bi sam s sabo. Zato začne plesati. Ne preveč divje in ne preveč očitno, saj on je fensi in se to zanj ne spodobi - samo rahlo se pozibava. V ritmu. Skulirano. Dober opazovalec bi sicer rekel leseno, a on misli drugače. Približa se svojemu objektu poželenja:

“Tole so pa house ritmi, kajneda?” poznavalsko ugotovi.

Ker ni odgovora, kar sam nadaljuje:
“Fensiii… …mhm, ja…
…scena je pa danes špica, kaj? …
… he he he…” [bebav japijevski izumetničen smeh]

“Kaj pa ti, uživaš v ritmih noči? Ritmo de la noche, whoa!” pri čemer se nekako napol posrečeno zavrti okoli svoje osi, s čimer imitira atraktiven “dance muv”, ki ga je zadnjič videl na MTV-ju.

Takrat pa do tedaj mirni in potrpežljivi lepotici prekipi in naredi sceno. V roke vzame posodo z ledom, v kateri se hladi šampanjec, pljuskne pozerja po obrazu in še preden slednji pride do besede, ga nadere:
“Zdej te mam pa dost! Brezvezen si. Spizidi! SPIZDI TAKOJ! Že cel čas se sliniš okoli mene, pozer neumen. Izgini pa da te ne vidim več!”

Po tem izbruhu jeze odide povsem na drugi konec kluba in mu izgine izpred oči, gostje pa se medtem privoščljivo hahljajo.

Naš junak sicer še nekaj časa stoji tam z ustmi, odprtimi od presenečenja, potem pa se zdrzne, malo negotovo pogleda okoli sebe in po hitrem postopku zapusti prizorišče. S prazno denarnico in trdim v hlačah odide domov. Ta večer je sicer slučajno imel smolo, ampak važno, da on pri sebi ve (bolje rečeno: misli, da ve), da je danes kljub vsemu naredil vtis na obiskovalce ter da se gotovo še zdaj vsi sprašujejo, kdo neki je bil to.

Res pravi caR! Z velikim R.

…

Kdaj drugič bomo seveda obdelali še koga drugega. Na primer računalničarje, ker oni so pa šele čudaki.

This entry was posted on torek, marec 27th, 2007 at 23:47 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.