Tudi pri nas imamo lačne črnce
Ne zatiskajmo si oči - lačni niso samo Bantu črnci, ki živijo v Afriki, tudi v naši ljubi kokoški imamo nekaj takih. Lep primer sem jaz. Včasih se mi zdi, kot da sem na robu preživetja.
Naj pojasnim. Ko grem na kosilo in ker mi je ena procija dostikrat premalo, ponavadi vzamem dvojno, kar pomeni, da moram plačati dva bona namesto enega samega. Ob takem tempu, ki je sicer zame čisto navaden ritem prehranjevanja, mi bonov zmanjka že sredi meseca, nato pa nadlegujem nič hudega sluteče sošolce s faksa, da mi še kakšenga prodajo. Po drugi strani pa vidim cel kup malih in suhljatih bledih Sneguljčic, ki zavoljo nekakšnih luninih diet pustijo pol svoje procije na krožniku, jaz pa zraven trpim Tantalove muke, ko gledam, kako tiste ostanke nosijo v pomije.
A je to kakšen odnos do hrane? Zakaj takšni dobijo vseh 20 bonov (približno) na mesec, čeprav bi jih rabili morda 10 ali 15, mene pa po drugi strani celo grdo gledajo, ko omenim, da bi jih rad kupil 30. 
Stvar je še hujša, ko komu omenim, da bi rad kupil nekaj njegovih bonov. Ne, ne in ne, baje jih zase rabi. Vse. Potem pa gre na pizzo in jo vsaj četrt stran vrže.
Sklep? Ful so sami egoisti naokoli. Bolj mislijo nase kot name.
(potem se pa na srečo spomnim, da se mi na TRR v bistvu valja malo preveč evrov, in grem pač na nesubvencioniranega horsa in sem nato srečen za nekaj časa 
)
april 11th, 2007 at 08:37
bolj mislijo nase kot name
neuničljiv si