Peter Lamut

Če se neka skupina objektov imenuje Tehnološki park Brdo (poudarek na tehnološki), to še ne pomeni, da je pa tam tehnično vse brezhibno. Tudi tam se namreč vsake toliko pokvari kakšna povsem običajna stvar. Lep primer tega je bil v petek, ko je v naši stavbi (mislim, da je označena kot stavba 3) na vseh sekretih zmanjkalo vode v kotličkih. Pa ne na način, da vode ni bilo v celotni stavbi, kajti iz pip je čisto lepo tekla, tudi iz tistih na WC-jih. Prikrajšani so bili le in samo kotlički za izplakovanje.

Na videz nedolžna zadeva je kmalu začela smrdeti do neba. Dobesedno. Predstavljajte si, da človek po obilnem kosilu v Polni skledi (slava tamkajšnjim kuharjem!) začuti potrebo, da se tako mimogrede še malo userje. Pač za večjo lahkotnost bivanja. Potem pa, ko je transakcija nad školjko izvršena, zgrožen ugotovi, da ne more zabrisati sledi za seboj, obenem pa grozi nevarnost, da lahko vsak hip nekdo vstopi in te zaloti. Res neprijeten občutek, ko si glavni osumljenec na kraju zločina. Škodo za silo omiliš tako, da na dokazni material zmečeš goro toaletnega papirja, vse skupaj pokriješ s pokrovom, nato pa jo jadrno popihaš nazaj v pisarno in se pretvarjaš, da nisi bil ti. Obenem se tudi močno zabavaš, ko čez nekaj časa v pisarno prihrumi Dejan Murko in totalno popeni, kdo neki na stranišču ne zna potegniti vode za sabo.

A to še ni vse. Naslednji pripetljaj se je zgodil v nedeljo, ko sva jaz in velecenjeni kolega Nejc čez vikend delala nadure. Na enem projektu je pač bilo nujno narediti še nekaj stvari. V poznih popoldanskih urah je Nejc odšel domov, jaz pa sem še malo ostal, da dokončam nekatere malenkosti. Ko sem s tem končal, sem začutil klic narave in se odpravil na WC, tam pa sem nenadoma zaslišal nenavadne zvoke. Nekakšno piskanje in butanje po vratih, ki je prihajalo iz smeri dvigala. Razlog? Dvigalo se je pokvarilo, notri pa je ostal Nejc, ki je na vsak način želel priti ven. Razumljiva težnja, saj se mu je mudilo domov na piknik, še bolj kot to pa na WC. In to zelo. Situacija je bila torej precej kritična. Minute so se najbrž vlekle kot ure in še enkrat se je potrdila Einsteinova teorija relativnosti. Namreč ko te po Smolarju “orenk scat tišči”, je dolžina minute zelo odvisna od tega, na kateri strani vrat se takrat nahajaš…

Še dobro, da Nejc ni odšel kot zadnji, kajti v tem primeru bi verjetno moral v dvigalu kar prenočiti. Signala za mobitel tam ni bilo, alarma v dvigalu pa tudi ni nihče slišal, saj so neke žice, kot se je kasneje ugotovilo, bile napačno zvezane in se zadeve ni slišalo v pisarni upravnika stavbe, kjer naj bi se (vsaj teoretično) nahajal varnostnik ali neka druga dežurna oseba. Mimogrede, ko sem poklical na telefonsko številko, ki je napisana v dvigalu, se ni javil nihče. Odlična organizacija, ni kaj. Še dobro, da imamo pri nas vrle gasilce, ki so se odzvali na klic in potem z orodjem odprli vrata in iz dvigala rešili nesrečnika. Za piko na i po reševalni akciji dobim še SMS, v katerem Nejc javlja, da je ostal ujet v dvigalu in da rabi pomoč. Njegov mobitel je namreč sporočilo lahko poslal šele potem, ko je tudi sam prišel na svobodo in na svež zrak signal.

Vseh porodnih težav v Tehnološkem parku očitno še niso odpravili, ampak važno je, da kakšnih hujših posledic takšni in podobni pripetljaji niso imeli. Morda malo slabe volje, vendar kasneje tudi kar nekaj smeha, ko se jih spomnimo za nazaj.

This entry was posted on torek, junij 3rd, 2008 at 00:31 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can skip to the end and leave a response. Pinging is currently not allowed.