V drugem poskusu mi je uspelo
Ha, pa sem jo zmazal, maksi pizzo namreč! 
Da razložim - začetek te zgodbe sega nekam v, mislim da, leto 1998, ko sem s teto obiskal dokaj znano picerijo Picikato v Teharjah pri Celju. Spomnim se, da je nekdo pri sosednji mizi razlagal, kako na tem prvenstvu “Nemčija igra najbolj korekten nogomet”, poleg tega pa se tudi spomnim, da so takrat igrale tudi nekatere neevropske reprezentance. Dejansko je torej moralo iti za svetovno prvenstvo v žogobrcu in to tisto v letu 1998. Namreč leto 1994 bi bilo še prezgodaj (še nisem imel tako velikega apetita 
), leto 2002 pa prepozno, kajti v tistem času ni bilo ne duha ne sluha o kakšni nogometni evforiji v Sloveniji.
Skratka bil sem sem star 16 let pa imel sem kakšnih 25 kil manj kot danes. S teto sva sedela za mizo in listala po meniju. Opazil sem, da imajo pizze na voljo v dveh velikostih - “velika” in “maksi”. Ker sem bil lačen in sem vedel, da lahko pojem več kot samo eno pizzo, sem se odločil, da bom jaz naročil kar maksi. Natakar je malo čudno pogledal in opozoril, da je pizza zelo velika, ampak sem rekel, da če bo kaj ostalo, bomo pa pač za domov vzeli.
Po kakšnih petnajstih minutah čakanja sem opazil, da pek pripravlja nek ogromen lesen pladenj, veliko večji od navadnih krožnikov, ki so tudi veliki že sami po sebi. Na ta pladenj je nato naložil res veliko pizzo. Takšno supersize. Pa da ni to morda … da, res je, to je bila moja porcija, ki je zasedla več kot pol mize. Že en sam kos (ena osmina) je bil tako velik kot kakšna manjša pizza, ki si jo človek lahko kupi pri raznih fast food kioskih. Izziva se nisem ustrašil in pridno zagrizel v delo ter tako bolj ali manj hitro pojedel štiri kose (torej eno polovico), en kos je vmes pojedla še teta, potem pa se je ustavilo. S skrajno (ampak res skrajno) muko sem pojedel še en kos in pol, potem pa sem se vdal in priznal poraz. Ne morem več, konec, bomo preostanek vzeli domov, hvala in na svidenje.
Prevrtimo sedaj čas v leto 2010, ko smo se šefeti v firmi odločili, da se udeležimo izobraževanja na temo komunikacije, prodaje in pogajanj. Stvar se je tri vikende zapored (petek popoldne + sobota) odvijala v okolici Celja (Štore). Če je v petek še delovala taktika, da smo se tik pred odhodom za kosilo nabutali v Ljubljani in potem zdržali do večera, je bilo v soboto potrebno kosilo pojesti kar tam. Udeleženci izobraževanja smo se bolj ali manj strinjali, da je Picikato dobra izbira, tako da smo vse tri sobote jedli tam.
Pred tednom dni sem se tako spomnil svoje dogodivščine izpred več kot desetletja in sem želel ponovno videti, kako zloglasna maksi pizza izgleda danes. S še enim izmed udeležencev sva jo naročila in si jo razdelila napol. Ugotovil sem, da sem svojo polovico z lahkoto pojedel, poleg tega pa še en dodaten kos, ki ga Damjan ni zmogel. Poleg tega sem še od nekoga tretjega pojedel del njegove pizze, ki je sam ni več zmogel. Pa še bi lahko malo pojedel …
No in je padla ideja - glede na to, da sem efektivno pojedel 3/4 maksi pizze in sem še vedno imel nekaj malega rezerve, sem se odločil, da teden dni kasneje poskusim pojesti kar celo sam! Že zato, da se ji oddolžim za poraz izpred 12-ih let. Pa da ne bom dolgovezil - Uspelo mi je! Danes sem namreč za kosilo naročil maksi morsko pizzo (premer 50 cm) in jo CELO zmazal. Ha, izenačenje na 1:1 in najlepša možna revanša! Mislim, da je to še eden izmed mojih kulinarčnih podvigov, ki se brez dvoma lahko kosa s tremi pojedenimi Horseburgerji iz Tivolija ali pa npr. s skoraj štirimi kebabi z Bavarskega dvora (seveda v razumnem roku manj kot ena ura).
Neskromno menim, da sem danes lahko izredno ponosen nase! 
marec 7th, 2010 at 12:55
btw, pri kamniškem kebabu imajo akcijo; kdor v eni uri zmaže pet kebabov, cel teden malica zastonj.
marec 7th, 2010 at 22:55
Poznam, ja, ampak tisto se mi žal ne bi izšlo.
Recimo, da bi lahko s težavo pojedel tri, potem pa bi do konca ure kvečjemu še po malem glodal četrtega (recimo en griz na pet minut ali pa še to ne) - če bi ga seveda sploh še lahko gledal! 