V pričakovanju 100. skoka s padalom
Evo, to je to. Jutri grem navsezgodaj zjutraj (po planu ob 6:30) v Bovec na letališče. Deloma zato, da se izognem kolonam na cestah, deloma pa zato, da ujamem že prvi let. Za popoldan so namreč napovedane razne nevihte. Kljub temu se verjetno ni za bati, da mi ne bi uspelo narediti vsaj dveh skokov (trenutno jih imam 98) in tako priti na tromestno številko. Verjetno me bodo bolj izkušeni padalci potem tudi krstili (beri: z veseljem natepli po riti 
) pa še za kakšno rundo bom moral dati. Ampak nič ne de, kajti v Bovcu je zmeraj tako lepo, da ob vseh silnih lepotah pokrajine pozabiš na takšne nevšečnosti. Sploh ker si s tem tudi priboriš doživljenjsko pravico, da lahko od takrat naprej tudi ti tepeš vse nadebudne padalce, ko naredijo svoj 100. skok. 
Update 29.7.2007: Sedaj imam za sabo 101 skok. Čudežno sem jo celo odnesel brez krsta, čeprav se je obetal. Namreč popoldne je začelo malo deževati in potem so se do takrat dokaj bojevito razpoloženi padalci kar nekako razbežali. Zahvaljujoč materi naravi sem tako rit ohranil nedotaknjeno. 