Vsaj 1000 EUR plače za vsakogar, juhuhu!
Prmejduš, saj že skoraj dva meseca nisem nič napisal, če izvzamem vice. Po surfanju v Egiptu sem zapadel v neko zanimivo stanje, za katerega imena sicer ne poznam, laično pa bi se mu reklo “saj bom jutri”. Iz dneva v dan sem odlašal, deloma tudi zaradi pomanjkanja časa in številnih treningov ter veselo-decembrskih žurk. Ko pa je čas vendarle bil, a nisem imel volje, sem vse skupaj prestavil na naslednji dan - še posebej zato, ker že tako ali tako nisem dolgo nič napisal in se “en” dodaten dan ne bi poznal. In potem je prišlo že kar novo leto. Ja, srečn’ga pa zdrauga usem, ane, pa veseuga in NE-debeuga (ker je debelih prasic na tem svetu že itak preveč).
Ampak pustimo zaenkrat uboge prasice na miru, njih bomo zagotovo še obdelali spomladi, ko bodo prišli prvi topli dnevi. Za prvo objavo si raje poglejmo idejo vlade, ki se je nedavno pojavila v medijih, in sicer da bi radi dosegli, da bi se do leta 2012 minimalna plača povečala na 1000 EUR. V primerjavi s trenutno minimalno plačo (589,19 EUR bruto) pomeni to skoraj 70-odstotno povečanje v treh letih oziroma 19,3% na letni ravni. Na videz lep ukrep, s katerim naj bi tisti z minimalnimi dohodki končno zaslužili nekaj več. Pa bodo res? Vedno namreč obstaja nek “ampak”.
Najprej je potrebno vedeti, od kod denar za plače sploh pride. V primeru podjetja so to enostavno njegovi prihodki. Vseeno je, ali gre za prodajo izdelkov, storitev ali morda celo megle, bistveno pri tem je, da ti prihodki niso neskončni, zato tudi za višino plač obstaja neka meja. To mejo lahko dvignemo le tako, da podjetje več ustvari (v smislu prihodkov), saj se s tem masa denarja za plače poveča. Skratka pogoj za višjo plačo je višja produktivnost. Več kot lahko povprečen zaposleni s svojim delom ustvari za podjetje, več lahko dobi. Tega ni težko razumeti.
Zdaj pa si oglejmo, kako je s povišanjem minimalne plače na 1000 EUR. Da bi ta dvig imel realno osnovo, bi morala v naslednjih treh letih produktivnost delavcev z najnižjimi dohodki zrasti za fantastičnih 19,3% vsako leto. Ni težko videti, da takšna stopnja rasti pač ni realno možna. Dvig minimalne plače na prej omenjeno višino (če do njega pride) bi bil v tem primeru bolj ali manj umeten. In kaj bi tak umetni dvig pomenil v praksi?
Ena izmed najbolj očitnih posledic je ta, da bi se močno povišal strošek dela v tistih podjetjih, ki imajo veliko zaposlenih z nizkimi dohodki. To so predvsem tista podjetja iz delovno intenzivnih panog. Nenadoma bi se zgodilo, da bi takemu podjetju kup zaposlenih začelo prinašati izgubo. Če nek delavec s svojim delom podjetju ne more doprinesti več kot 800 EUR na mesec (primer), plačati pa ga je treba vsaj 1000 EUR, potem ga podjetje ne potrebuje. Negativna razlika se namreč mora nekako pokriti s tistimi, ki doprinesejo več kot 1000 EUR mesečno. Če takšnih ni (dovolj), ima podjetje izgubo in bo šlo sčasoma v stečaj, če ne ukrepa. Najbolj očiten (in hkrati nepriljubljen) ukrep pa je seveda odpuščanje. Namesto nekaj bo sedaj odpuščeni delavec dobival nič, poleg tega pa bo postal še breme države, ki mu bo morala dajati socialno podporo.
Ko človek malo pomisli, vidi, da je ukrep, ki naj bi revnejšim slojem pomagal, dejansko kontraproduktiven. Dvig minimalne plače pomeni samo to, da bodo ljudje, ki so premalo sposobni, preslabo izobraženi ali pa enostavno preleni, da bi nekje nekemu podjetju doprinesli na mesec več, kolikor pa to isto podjetje stanejo, postali še težje zaposljivi! Že tako bolj slaba mobilnost delovne sile se bo še zmanjšala in marsikdo, ki bi bil pripravljen delati tudi za recimo 750€ na mesec, dela sploh ne bo dobil. Da ne omenjamo podjetij, ki bodo šla v stečaj in bodo tam vsi ostali brez dela. Še posebej, če upoštevamo, da je recesija tu. Zaradi višjih stroškov dela se bo zmanjšal tudi že tako majhen obseg tujih investicij, kar bo posledično pomenilo še manj novih delovnih mest.
Upam, da bo glede dviga minimalnih plač vse skupaj ostalo le pri ideji. Z umetnim dvigovanjem se zgodi samo to, da imamo vedno večji delež tistih, ki zahtevane produktivnosti ne morejo doseči, posledično pa ti prej ali slej pristanejo na sociali. Ali res to hočemo? Naj država raje skrbi za to, da delavci in delodajalci (sploh slednji) pri vsakodnevnem poslovanju spoštujejo pravila igre, v konkreten odnos delavec - delodajalec (pod to med drugim spada tudi dogovor o višini plačila za opravljeno delo) pa naj se ne vmešava. Oziroma vsaj čim manj.
januar 4th, 2009 at 13:48
Še moj dodatek ali dva: meja 1000 € je postavljena tako psihološko kot realno. 1000 je znesek, ki se povprečnemu Slovencu “sliši” zadosti, je pa tudi denar, ki enemu človeku ob nespremenjenih cenah omogoča kvalitetno, a ne razsipno življenje v prestolnici, nekje na periferiji pa sploh. Je pa seveda povsem nerealen in neuresničljiv.
Hkrati pa pokaže, kako žaljiv odnos ima država do intelektualcev in kako malo jih je pripravljena v lastnem sistemu plačati. Malo več kot 1100 € bo namreč zaslužil čez 3 leta (če seveda ne bo prišlo do zamrznitve plač) nekdo s VII. stopnjo izobrazbe (in še recimo strokovnim izpitom), če ne štejemo kdaj pa kdaj kakšnega dodatka in povračil za prevoz in prehrano. Številke so realne, ker jih povzemam iz svoje plačne liste in aneksa pogodbi o zaposlitvi.
januar 5th, 2009 at 00:09
Očitno si edini, ki je to napoved vzel resno. Vsi ostali (ekonomisti) so se samo nasmehnili.
januar 5th, 2009 at 00:51
Tomi, teh 1000€ je mišljeno kot bruto, ne neto (tisto bi šele bila katastrofa). Ampak tudi 1000€ bruto še lepo število let ne bo realno.
Glede konkretno omenjenih 1100€ (neto, predvidevam) se pa tudi meni to sliši nekam malo, ampak po drugi strani se je treba vprašati, kaj sploh je realna cena nekega znanja? Je to morda količina dela in truda, vloženega v pridobivanje tega znanja? Je to tista cena, za katero strokovnjak sam misli, da je primerna zanj? Je to cena, ki jo je za to znanje pripravljen plačati trg? Morda kaj čisto tretjega?
Osebno mislim, da na enak način, kot obstajajo trgi surovin/blaga/storitev/…, obstaja tudi trg znanja. Cena se oblikuje tam, kjer se ponudba in povpraševanje srečata. Če država po tvojem tipu znanja ne povprašuje “dovolj močno” (beri: ni pripravljena plačati več kot 1100€), potem poskusi najti nekoga, ki bo pripravljen plačati več. Če takšnega ni, potem takšno znanje (pri nas) očitno ni vredno več od omenjenega zneska, ker se ga po višji ceni pač ne da prodati. Hočeš nočeš, na žalost tako je.
Ker je tujina tovrstno znanje pripravljena kupiti po višji ceni, ni potem nič čudnega, da mnogo ljudi po diplomi odide prav tja in se državi nemajhen vložek v njihovo šolanje ne povrne - zanjo najslabši možen scenarij.
januar 5th, 2009 at 01:03
Real:
Te napovedi nisem ravno resno vzel, ker mi je jasno, da je nerealna in se skoraj zagotovo ne bo uresničila. Gre bolj za to, da me je (negativno) presenetilo že samo dejstvo, da je tako absurdna ideja sploh prišla iz ust finančnega ministra, ki je pravzaprav prvi, ki mora vedeti, da zanjo ni realne podlage. S takšnimi izjavami si po mojem mnenju čisto po nepotrebnem zbija kredibilnost.
januar 11th, 2009 at 22:36
Po mojem, pa je od preveč dela zamešal France datume in bleklnil tole misleč, da smo prvega aprila
S titulo “Optimist leta” pa se še vedno upravičeno kiti Karel, ki je hotel pokojnine lično zaokrožit navzgor na omenjene 4 številke.
Ob 900.000 trenutnih upokojencih in negativni demografski sliki današnji vplačevalci v državno malho lahko prično vsaj teden dni vsak mesec prakticirat post, da bodo do takrat, ko bo napočil čas da odvržejo kramp za vekomaj dodobra navajeni krulečega želodca.
januar 12th, 2009 at 04:05
Jaz komaj čakam, da bodo uvedli še obvezno udeležbo delavcev pri dobičku. S tem bomo grdegrde kapitaliste demotivirali, da bi še naprej ustvarjali premoženje pri nas, bodo še bolj skrivali dobičke in investicije preusmerjali v tujino, tuj kapital pa se nas bo še bolj izogibal. Ampak to je lahko samo dobro, kajti denar prej ali slej pokvari človeka…
:)