Peter Lamut

(Povezava do prvega dela…)

Statistiki: Nadpovprečno inteligentni ljudje, ki v šoli pri matematiki niso sedeli na ušesih, temveč so pridno vsrkavali novo znanje. Poleg tega so tudi iznajdljivi, saj so ugotovili, kako lahko vse te za laika neuporabne formule učinkovito uporabijo v praksi. Tipičen statistik razmišlja takole - ejga, matr, od stotih bo pa že kira dala, a n’. In tako gre potem sistematično od ene do druge ter vsako kar naravnost vpraša, ali bi seksala z njim. Kritiki takšnega pristopa bi rekli, da moraš imeti res srečo, saj je verjetnost za uspeh manjka. Vendar pa pozabljajo, da je z dovolj velikim številom ponovitev uspeh samo vprašanje časa. Statistično je namreč skoraj gotovo, da se bo v populaciji našla vsaj ena voljna in statistik se tega prav dobro zaveda. Res je sicer, da je med iskanjem prave od napačnih deležen marsikaterega grdega pogleda, poskusa klofute ali pa celo brce s špičakom v jajca, ampak tudi to je statistično pričakovano. Važno je v bistvu le to, da je metoda dokazano pravilna in da zato posledično tudi deluje. Statistiki tako prej ali slej tudi dobijo svoje, le dovolj vztrajni morajo biti.

Softiči: Takšni so zelo pogosti v današnjih časih. To so tisti fejst fantje, ki so prijazni, zabavni, dobrosrčni, razumevajoči, luškani in romantični, ampak… pri njih je zmeraj nek “ampak”, ko želijo s katero izmed svojih številnih prijateljic narediti korak naprej. Ali prijateljica ni pripravljena, ali se izgovori, da gre vse skupaj prehitro, priročen izgovor pa je tudi to, da noče pokvariti tako lepega prijateljstva. Resnica je seveda takšna, da so softiči zelo primerni za pogovarjanje o (njenih) ljubezenskih problemih ter za skupno nakupovanje v Emporiumu, ampak ker so preveč mehki, so tudi nezanimivi za kaj več. Pa daleč od tega, da bi slabo izgledali, nasprotno - marsikateri izmed njih dejansko nadpovprečno dobro izgleda. Ampak ker so tako zelo prijazni, ženskam niso noben izziv.

Najhuje pri vse skupaj je, da softiči iskreno verjamejo vsemu sranju, ki jim ga prijateljice natrosijo, in se ne zavedajo, da je problem dejansko v njihovem preveč prijaznem pristopu. Tako tudi zunaj v mestu znova in znova ubirajo isto neuspešno taktiko. Sami se ponudijo, da ženski plačajo pijačo, čeprav se z njo pogovarjajo šele nekaj minut, strinjajo se z vsem, kar reče, saj se ji nočejo zameriti z nasprotovanjem njenemu mnenju in podobno. Ženske se z njimi sicer rade pogovarjajo, ampak to samo zato, da jim vsiljivi moški dajo mir (za softiča vedo, da si ne bo upal siliti v njih). Ko pa na plesišču zagledajo v nulo zrihtanega jebača, se zahvalijo za pijačo, najdejo nek prozoren izgovor, da za “trenutek” (beri: vedno) oddiejo stran, softič pa odide domov s trdim in s prazno denarnico.

Umetniki: To so osebki, ki furajo alternativno kulturo in flegmatično plavajo skozi življenje. So dokaj umirjeni in povzdignejo glas le takrat, ko jim želijo porušiti Metelkovo ali pa ko se v kakšni garaži derejo med vadbo s svojim punk bandom. Dostikrat tudi kakšnega zvijejo, zaradi česar imajo potem tisti neopisljiv zasanjan pogled, s katerim pa določen del žensk čudežno privlačijo. Če bi naokoli hodili še malo bolj urejeni, bi se lahko primerjali z Janom Plestenjakom, odtod verjetno tudi navdušenje s strani nasprotnega spola.

Njihova taktika je, da nimajo taktike. Pravzaprav so dostikrat v nekih svojih umetniško-zeliščnih sferah in žensk sploh ne opazijo. Tako nekako kot Mario Špinel v tisti pesmi Iztoka Mlakarja. Ko pa se kdaj pa kdaj za kratko prizemljijo, je okoli njih ponavadi zmeraj nekaj deklet, ki so očarane nad njihovo drugačnostjo in poetičnostjo. Sicer verjetno tudi seksajo bolj poetično, ampak to nežnih dušic, ki se lepijo na njih, pravzaprav ne moti. Tudi one imajo rade bolj nežno in počasi. Vsekakor se imajo alternativci veliko bolje kot softiči.

Morda samo ena kratka opomba: Dragi obupani softič, ne trudite se posnemati alternativca. Ali ste tak že po naravi ali pa pač niste. Dovolj povedanega.

Gozdarji: Sproščeni ljudje, ki bi podrli vsako Jelko, pa četudi bi bila še tako velik hlod. Načeloma niso prav dosti selektivni, razen morda, če bi njihovo deblo poželenja že navzvzen kazalo nezdrave simptome okužbe s kakšnim nevarnim lubadarjem ali pa picajzlom. Ampak potem tako ali tako ne bi bilo več deblo poželenja… Pridne punce jim dostikrat pravijo, da so preveč prostaški, ampak hej, to je lahko kvečjemu kompliment. Bolje namreč biti krepak prostaški dec (torej nekdo, ki je veliko v naravi, na prostem), kot pa nek rahitičen računalničar med štirimi stenami. Presenetljivo gozdarjem velikorat uspe požagati oziroma požgati kakšno deblo, pa čeprav se obnašajo čisto drugače, kot bi lepo vzgojene mladenke rade videle.

Ali pa morda ravno zato? Za tiste, ki poznajo teorijo lestve, stvar ni prav nič presenetljiva. Gozdarji pač niso softiči in njihov neukrotljiv karakter ženske podzavestno privlači - da, tudi tiste pridne. Pri tem je popolnomo irelevantno, kaj slednje govorijo, kajti njihovi nasveti v stilu “spoštuj punce, bodi prijazen, lepo se obnašaj…” niso vredni nič. Pridne punce pač niso nikoli osvajale drugih žensk, tako da enostavno ne morejo vedeti, kaj v praksi dejansko deluje in kaj ne. So zadnje, ki bi lahko dajale kakršnekoli nasvete v zvezi s tem.

S tem pa bom tudi zaokrožil ta esej. Cenjeni bralec naj si sam odgovori na vprašanje, v katero skupino najbolj sodi, in tako bo tudi najlaže dobil pojasnilo, zakaj njegov pristop (ne) deluje.

- dr. Dick Offenschlitz, starosta med prasci

This entry was posted on sreda, december 19th, 2007 at 23:18 and is filed under Doktor svetuje in piše. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can skip to the end and leave a response. Pinging is currently not allowed.