Peter Lamut

Bolje pozno kot nikoli (pač bil zaseden teden), ampak naposled sem se le usedel, da napišem krajši povzetek caveman partyja.

Tehnična direktorja sva si prejšnji petek v firmi soglasno odobrila dopust (in zato imela danes delovno soboto ), da sva že čez dan odbrzela na našo pribljubljeno žur lokacijo pri Kovaču, kjer je bilo potrebno pripraviti kamenodobni ambient. Tam smo s še dvema kolegoma pljunili v roke (fuj…) in se veselo lotila dela. Polovica ekipe se je lotila priprave ozvočenja in starodavne paritvene pijače “babada” (danes poznana kot sangrija), druga dva pa sva odhlačala v bližnjo hosto iskat primerne rekvizite. Tam se dejansko najde marsikaj uporabnega. Jaz sem si na primer našel debelo gorjačo, s katero še tako trmastega sogovornika hitro prepričaš v svoj prav. Tudi kolega Ž. bi si jo lahko, ampak je ni potreboval, saj si je že prej pri svojem lokalnemu mesarju priskrbel ogromno kost, ki ni za mojim lesenim pra-pendrekom po učinkovitosti prav nič zaostajala.

Po dobri uri lomastenja med gozdno floro in favno sva nazaj v party jamo prinesla kakšnih 50 kil kamenja, 15 velikih šopov trobentic, številne zaplate maha s skupno površino primerljivo s površino povprečne slovenske kmetije, polen in drugega dračja toliko, da bi Metod Trobec z njihovo pomočjo lahko v svoji peči ustvarjal pičkin dim tri dni skupaj, pa kup smrekovih vej za dekoracijo ter še nekaj malenkosti. Skratka ni da ni. Sredi jame smo nato iz kamenja sestavili ognjišče, notri razporedili kurjavo, na vse to pa namestili velik kotel (plastičen, ampak okej ) babada-ja. Nekje v kotu smo uredili še prijetno tihožitje iz mahu in smrekovih vej, ga okrasili s trobenticami, po stenah pa smo razobesili rjuhe, na katere smo z ogljem načečkali jamske motive. Ko smo za piko na umlaut ü po prostoru razporedili še lok in nekaj sulic, je bila scena pripravljena.

Sledila je hitra večerja, nato pa smo se v sobah preobrazili v primitivne neandertalce. Po pričevanju nekaterih smo nekateri imeli s tem bistveno manj težav kot drugi, saj naj bi bili naravni talenti. Strgana majica in hlače, okoli glave modni trak iz kože crknjenega bobra ali neke druge neprevidne kosmate živali, za dodatek pa še bojne barve, gorjača na ramo ter grd pogled in o zgledno vzgojenem državljanu ni bilo več ne duha ne sluha.

In kako je ta stilska preobrazba izgledala? Nekako takole:

Janez Jalen se lahko s svojimi Bobri skrije.

Seveda je potem sledil pravi jamski žur s pitjem, plesanjem in primitivnim kruljenjem do jutra, po čemer se je verjetno marsikdo počutil tako, kot da bi ga pomendrala čreda pohotnih mamutov, ki v stampedu drvijo na parjenje. Skratka zadeva je očitno dobro uspela, še posebej ker so *kreh* nekateri *kreh* osebki baje odkrili svoj starodavni pravi jaz.

Aja, še to, da ne pozabim - seveda smo tudi tokrat šli v Kočevje na nočni kebab, kajti brez tega pač ne gre in to je seveda potrebno omeniti. S polnim želodcem se namreč bolje spi kot s praznim.

Ugabuga!

This entry was posted on sobota, marec 22nd, 2008 at 23:16 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can skip to the end and leave a response. Pinging is currently not allowed.